Piki, Paki in skrivnostna luč v megli

Tisto noč je veter dišal po dežju. Goste meglice so se počasi plazile med drevesi in skoraj povsem skrile ozko gozdno pot, ki je vodila proti staremu mlinu ob jezeru. Nad gozdom je visela velika rumena luna, ki je tu in tam pokukala izza oblakov ter osvetlila mokre korenine, kamenje in zibajoče veje. V hiški na drevesu pa še ni bilo miru. Luna je sedela ob oknu, zavita v mehko odejo, in poslušala nočne zvoke, ko je nenadoma dvignila glavo.

Nekje daleč v gozdu se je zaslišal dolg, otožen glas, kot bi nekdo v temi pel ali jokal. »Slišita to?« je tiho vprašala. Piki je ravno jedel zadnji kos jabolčne pite, ki jo je popoldne spekla Lunina babica, zato je pogumno zamahnil z roko. »Ah, to je samo veter,« je rekel, čeprav ga je nekje globoko v trebuhu rahlo stisnilo. Paki je počasi zaprl knjigo, ki jo je bral ob lanterni, in precej tišje kot običajno zamrmral: »To ni veter.« Vsi trije so za trenutek obnemeli. Tedaj pa je Luna skozi okno opazila nekaj nenavadnega.

Med drevesi, daleč proti jezeru, je za hip zasvetila drobna rumena lučka. Enkrat. Potem še drugič. Piki je takoj skočil na noge, si poveznil rdečo pleteno kapo in pograbil lanternico. »Nekdo je tam zunaj! Greva pogledat!« Luna ga je previdno pogledala. »Mogoče danes ni najboljša noč za to.« Toda Piki je bil pač takšen. Vedno je najprej skočil v dogodivščino, šele potem je začel razmišljati, ali je bila to dobra ideja. Paki je zavzdihnil, snel očala in jih obrisal ob rokav puloverja. »Če greš ti, potem grem tudi jaz. Nekdo te mora spraviti nazaj živega.«

Čez nekaj minut so že hodili po temni poti skozi gozd. Pod škornji jim je škripalo mokro listje, veter pa je premikal veje visoko nad njihovimi glavami. Megla je bila ponekod tako gosta, da je svetloba lanternice komaj prodrla skozi njo. Luna je hodila zadnja in ves čas imela občutek, da jih nekdo opazuje iz teme med drevesi. Veje so tu in tam tiho zašumele, kot bi se nekdo neopazno premikal za njimi.

»Ste videli to?« je nenadoma zašepetala. Piki se je sunkovito obrnil in posvetil v temo, toda med drevesi ni bilo ničesar razen zibajočih vej in goste meglice. »Verjetno lisica,« je rekel, čeprav ni zvenel povsem prepričano. Tedaj se je isti otožen zvok ponovno zaslišal. Tokrat precej bližje. Paki je močneje stisnil star kompas, ki ga je vedno nosil s seboj. »To prihaja iz smeri starega mlina.« Ko so končno prišli do jezera, so vsi trije obstali. Voda je bila popolnoma mirna. Nobena žaba ni regljala, nobena nočna ptica ni pela. Zdelo se je, kot da je ves gozd zadržal dih. Na drugi strani obale je stal star mlin, črn, tih in nekoliko nagnjen na eno stran.

Njegovo veliko leseno kolo se že dolgo ni več vrtelo. In tam, pri zgornjem oknu, je ponovno zasvetila tista skrivnostna rumena luč. Tokrat je tudi Pikiju postalo zares neprijetno. »Dobro … mogoče je tole malo bolj strašno, kot sem pričakoval,« je priznal. Ravno tedaj pa se je iz mlina zaslišalo tiho, žalostno mijavkanje. Luna je takoj dvignila pogled. »To je maček.«

Piki ni čakal niti sekunde. Stekel je proti težkim lesenim vratom mlina, medtem ko sta Paki in Luna pohitela za njim. Ko so odprli vrata, jih je zajel vonj po mokrem lesu, prahu in starih časih. Nekje v zgornjem nadstropju je nekaj zašumelo. »Halo?« je previdno poklical Piki. Odgovorilo mu je le novo žalostno mijavkanje. Stare stopnice so pod njihovimi nogami glasno škripale in Luna je imela občutek, da se bo vsak trenutek vse podrlo. Ko so prišli v zgornje nadstropje, je lanternica osvetlila stare zaboje, pajčevine in razmetane deske. In potem je nekaj z glasnim pokom padlo za njimi.

Luna je prestrašeno zastokala, Piki pa se je tako hitro obrnil, da mu je skoraj padla lanternica iz rok. Toda na tleh je ležala le stara metla. »Samo metla,« je izdavil in skušal zveneti bolj pogumno, kot se je počutil. Tedaj je Paki posvetil v kot prostora. Med razbitimi deskami je sedel majhen siv maček. Tresel se je od strahu, okoli vratu pa je imel privezano drobno zlato lučko, ki je nežno svetila v temi. »To je tista luč,« je zašepetala Luna. Maček je žalostno zamijavkal.

Ena njegova tačka je bila ujeta pod težko desko. Piki je takoj pokleknil poleg njega. »Ne skrbi. Pomagali ti bomo.« Tokrat ni hitel brezglavo. Pogledal je Pakija in Luno, nato pa so skupaj prijeli za težko desko. »Ena … dva … tri!« Deska se je počasi dvignila in maček je hitro potegnil tačko na prostost. V istem trenutku je skočil naravnost Luni v naročje in se stisnil k njej. Toda takrat je celoten mlin glasno zaječal. Tla pod njimi so se zatresla, nekje spodaj pa je glasno počila velika deska. Paki je prebledel. »Mislim, da moramo TAKOJ ven.«

Vsi trije so stekli po stopnicah, medtem ko je za njimi pokalo, škripalo in se usipal prah. Stare deske so se nevarno upogibale pod njihovimi nogami in zdelo se je, da se bo vsak trenutek vse sesulo. Ko so končno planili skozi vrata mlina, se je za njimi z glasnim pokom sesedel del stare strehe. Obstali so na mehki travi ob jezeru in nekaj trenutkov samo lovili sapo.

Nad njimi so se oblaki počasi razmaknili, luna pa je ponovno osvetlila gladino vode, ki je zdaj delovala mirna in prijazna. Luna je nežno držala sivega mačka v naročju. Njegovo malo srce ni več razbijalo tako prestrašeno kot prej. Tiho je predel in se z glavo stiskal ob njen plašč, kot bi vedel, da je varen. Tedaj se je skozi meglico zaslišal glas. »Muri! Muri, kje si?« Po poti ob jezeru je prihitela starejša gospa v dolgem modrem plašču. Ko je zagledala mačka, so se ji oči napolnile z olajšanjem. »Oh, moj mali Muri,« je zašepetala in ga previdno vzela v naročje.

Maček je zadovoljno zamijavkal in ji obliznil roko. »Iskala sem ga ves večer,« je rekla gospa in pogledala otroke. »Brez vas bi ostal ujet v mlinu.« Piki je ponosno poravnal svojo rdečo kapo, čeprav so se mu kolena še vedno malo tresla. »No … bilo je precej strašno.« »Zelo strašno,« ga je popravil Paki. Luna pa se je samo nasmehnila.

Ko so se vračali proti svoji hiški na drevesu, se je megla počasi umikala med drevesa, gozd pa je ponovno zvenel prijetno in domače. Nekje daleč je zapela nočna ptica, ob jezeru pa je voda tiho zapljuskala ob kamenje. Lanternica je mehko osvetljevala pot pred njimi in vsi trije so bili utrujeni, a srečni. V hiški jih je še vedno čakala topla odeja, na mizi pa je dišalo po ostankih jabolčne pite.

Piki se je utrujeno zleknil na svojo posteljo in zamrmral: »Naslednjič bi lahko imeli kakšno manj strašno dogodivščino.« Paki se je zasmejal. »To govoriš po vsaki dogodivščini.« Luna pa je odprla okno in za trenutek pogledala proti jezeru. V daljavi je med drevesi nežno zasvetila drobna zlata lučka mačka Murija, nato pa ponovno izginila v noči. Gozd je bil spet tih, varen in miren. In tisto noč so Piki, Paki in Luna zaspali varno skriti med krošnjami dreves, medtem ko je luna tiho bdela nad njihovim skrivnostnim svetom.