Zakaj rak nima glave – pravljica za lahko noč
Pred davnimi časi, preden so prišli na Zemljo ljudje in spremenili naravno ravnovesje, so vse živali živele v miru. Ampak v teh časih živali niso imele glav takšnih, kot jih imajo danes, razen slon, ki je bil kralj vseh živali. Imel je ogromno zbirko glav raznih oblik in velikosti, ki jih je hranil v svoji jami. Vsakič kadar si je žival želela zapustiti njihovo dolino, da bi šla na polje ali v grmičevje, je morala najprej slona prositi, da bi ji posodil eno od svojih glav. Ko se je žival vrnila, je morala tudi glavo vrniti kralju. Vse to je kar dolgo potekalo brez zapletov. Edina težava pa je bila, da glav ni bilo dovolj za vse živali. Vedno se je zdelo, kot da jim primanjkuje ena sama, zato je morala vedno ena od živali ostati v dolini.
Sčasoma pa so se živali naveličale, da morajo vedno, preden gredo, prositi za glavo, jo poiskati in nato spet vračati. Kralj se je strinjal, da se sestanejo in določili so, da vsaka žival dobi svojo glavo, ki jo bo obdržala za vedno. Kralj je pričel dogovor urejati, pomagal mu je njegov pomočnik rak in ko je bilo vse urejeno in so bile vse glave razvrščene na trgu v dolini, so petelinu dali glavo in ga poslali med živali, da jih je pozval na trg, kjer jim bo kralj predal njihove glave.
Petelinček je obšel celo dolino in vsak, ki je slišal sporočilo, je nemudoma odhitel na trg. Ko je mislil, da je sporočil že vsem in se je pričel vračati, je zagledal raka brez glave, ki se je po poti sprehajal vse do rečnega obrežja. Petelinček mu je svetoval, naj se hitro odpravi na trg, ampak rak je odkimal »jaz sem kraljevi pomočnik,« je rekel, »kralj bo zame imel glavo. O tem sem prepričan. Prej pa se moram skopati. Se vidiva kasneje, adijo in nasvidenje.« In odšel je po svoji poti.
Na trgu v dolini, kjer so se zbrale vse živali, je slon pričel deliti glave. Trudil se je, da bi vsaka žival dobila glavo, ki paše na njena ramena. Tako je nilski konj dobil zelo veliko in debelo glavo, nosorog je dobil glavo s predirljivimi očmi, žirafa je dobila dolgo glavo, ki se je skladala z njenim dolgim vratom. Nihče ni maral hijene, zato je ta dobila najgršo med vsemi, antilopa, za katero so vsi menili, da je najelegantnejša, pa je dobila najlepšo. To se je nadaljevalo vse jutro, dokler niso vse živali dobile svoje glave. Ravno v trenutku, ko se je kralj petelinčku zahvalil za njegovo pomoč in se je hotel vrniti v svojo palačo, se je vrnil rak. »Kje pa si se ti skrival,« je vprašal kralj, »bojim se, da smo razdelili vse glave in da zate ni ostala nobena!«
Ne glede na to, kako močno je protestiral rak, storiti niso mogli prav ničesar in zaradi tega še danes raki svoje življenje živijo brez glav.
John Fumey