Legenda črnega morja – pravljica za lahko noč

Legenda črnega morja - pravljica za lahko noč

Zgodba o tem, kako pomembno je, da v drugih vidimo le najboljše.

Nekoč je na obali čudovitega morja živel star mož. Cele dneve je pletel mreže in lovil ribe. Bilo jih je toliko, da jih je stari mož lahko delil s svojimi ljubljenčki. Imel je psa in črno mačko. Psu je bilo ime Boli, mački pa Sena.

»Boli!« je zaklical stari mož proti psu, ki se je končno le prikazal. »Boli, prinesi mi nekaj vode, žejen sem!« pes je odhitel proč in se kmalu vrnil z nekaj vode.

»Izvoli, ta riba je zate« mu je rekel stari mož in ga pobožal.

»Sena!« je zaklical stari ribič tokrat svoji mački, ampak Sena se ni prikazala.

»Sena! Sena!« je zopet klical, ampak še vedno se ni zgodilo prav nič. »Sena, hočeš ribo?!«

Takoj, ko je starec izrekel te besede, je mačka skočila s strehe in se začela motati okoli njegovih nog in ob tem zadovoljno predla.

»Ribo bi. Miav, miav…«

»Tu je tvoja riba. Zdaj pa mi prinesi moj senčnik, to sonce me kar žge.«

Mačka je vzela ribo in skočila na stojalo za pokrivala ter staremu ribiču prinesla njegov senčnik.

»Črna mačka, hudobna mačka« je zabevskal pes.

»Tega pa ne boš govoril!« ga je starec okaral.

Naslednji dan pa je stari ribič zbolel. Imel je vročino in ni se mogel spraviti iz postelje.

»Boli, prinesi mi zdravilo iz omarice« je rekel.

Pes je poskusil skočiti na omarico, kjer so bila shranjena zdravila, a je ni mogel doseči.

»Sena!« je zaklical stari mož, ampak ta se ni prikazala.

»Sena! Sena!« je zopet zaklical in prav nič se ni zgodilo. »Sena, hočeš ribo?!«

Ko je starec izrekel te besede, je mačka skočila s strehe in mijavkala

»Miav, miav… ribo hočem«

»Sena, danes ne morem ribariti ker sem zbolel. Ko bom bolje, bomo imeli spet dovolj za vse. Pohiti Sena, prinesi mi zdravilo iz omarice.«

Mačka je skočila na omarico, ampak namesto, da bi prinesla zdravilo, je zopet zapredla

»Ribo hočem. Miav, miav…«

»Sena, prosim te, prinesi mi zdravilo; drugače se ne bom mogel dvigniti« je žalostno ponovil stari mož, ampak mačka se ni zganila. Ubogi stari mož ni vedel, kaj naj stori in začel je jokati v svoji nesreči.

Naenkrat pa je pes zalajal »vuf, vuf, vuf…« Stari mož se je obrnil k Boliju in videl zdravilo ležati na tleh.

»Sigurno je padlo po nesreči« si je mislil sam pri sebi in pogledal naprej proti polici, na kateri je bila Sena. Pes je zdravilo prinesel staremu ribiču in kmalu mu je temperatura začela padati.

Ko se je starec naslednje jutro zbudil, je bil zopet zdrav. Navdušeno je vrgel svojo mrežo v morje in ulovil veliko rib. Usedel se je na svoj stol pred hišo in opazoval valove s svojo pipo v roki.

»Gospodar, ta mačka naju bo uničila! Pošljiva jo stran! Črna mačka, zlobna mačka!« je zalajal pes.

»To pa nikoli! Videl boš, kako se bo Sena spremenila in postala prijazna.«

»Gospodar, se še spomniš, kako si isto govoril o njeni mami. Tisti presneti črni Isi, ki je raztrgala vse najine mreže vsako noč dokler je bila živa?«

»Boli, morava verjeti v moč dobrega. Videl boš. Nekega dne se bo Sena spremenila in postala dobra.«

Stari ribič je potegnil dim iz svoje pipe in se izgubil v lastnih mislih, ampak ne za dolgo, saj ga je pes vprašal:

»Gospodar, kaj ne bomo zajtrkovali?«

»Bi rad ribo?«

»Wuf, wuf!« je zalajal pes in molel jezik iz gobca. Stari mož mu je vrgel nekaj velikih skuš in ga pobožal po hrbtu.

V tistem pa je lačna Sena skočila s strehe.

»Mijav, mijav, hočem ribo«

Stari mož ji je vrgel ribo in rekel

»Sena, prosim te, nikoli ne bodi več takšna.«

Mačka je zapredla in se drgnila ob ribičevo roko, medtem ko je mirno spal na svojem stolu.

Na njegovo veliko nesrečo pa se je starec zbudil in videl, da njegova slamnata streha gori.

»Boli, Sena, pomagajta mi! Prinesita vodo iz morja! Pohitita!«

Pes je hitro stekel, mačka pa se ni zganila. Stari mož ji je vrgel ribo in stekla je po vodo, a se čez čas zopet ustavila. Stari ribič je vrgel še eno ribo črni mački in ta je znova za zelo kratek čas pomagala pri gašenju požara. Čez čas je rib zmanjkalo in Sena se je zopet ustavila. Pes je nadaljeval dokler ni bil popolnoma izmučen, ogenj pa je zajel že celotno hišo.

Ubogi stari mož je zajokal, saj je ostal brez strehe nad glavo.

»Dovolj je bilo! Tega ne zdržim več! Črna mačka, zlobna mačka!« je znorel. Pograbil je Seno v svoji jezi in jo vrgel v morje.

Končno se je stari mož rešil črne mačke, ampak v tistem trenutku se je morje dvignilo.

Nekaj minut kasneje se je na obali prikazala mala črna mucka s krivim repom in se postavila ob pogorelo kočo.

»Šu! Šu! Pojdi stran! Nič več črnih mačk!« je jezno rekel stari ribič in pregnal mačko stran.

»Gospodar, upam, da si končno našel nekaj smisla v svoji glavi.« je zalajal Boli.

»Boli, bi pohitela in zgradila novo hišo? Kaj praviš?« je navdušeno predlagal stari mož.

»Wuf, Wuf, najprej jejva. Spet sem lačen!«

»Ampak rib ni več« se je mož popraskal po glavi.

»Pa jih uloviva, ne?« je predlagal pes.

»Dobro Boli, prinesi mrežo!«

Na žalost pa je stari mož z mrežo, ki jo je vrgel v črno morje, ujel le nekaj malih skuš. Naslednji dan se je vse ponovilo, a tokrat je bilo še slabše. Tako je bilo dan za dnem rib vedno manj, zato sta bila starec in njegov pes vedno bolj lačna, morje pa je ostajalo črno.

Nekega jutra pa ribič ni več hotel vreči mreže v morje, saj je bila v zadnjih nekaj dneh vedno prazna. Postal je tako obupan in nemočen zaradi premalo hrane, da je padel na svoja kolena v pesek in svoje roke iztegnil proti morju.

»Zakaj?!«

»ker si izgubil vero v dobro!« je odgovoril galeb in pristal na kupu zgorelega lesa.

»Ampak v Seni ni bilo prav nič dobrega!«

»Dobro in slabo je v vsakem od nas, ampak odvisno je od nas samih, kaj bomo v njem videli!«

»po njeni krivdi je hiša pogorela« se je pritožil stari mož.

»Seveda, ampak pred tem ti je rešila življenje!«

»Kako?«

»Ribič, res misliš, da je zdravilo ponesreči padlo iz omarice?«

Stari mož je začel o tem dogodku dobro premišljevati in galeb je nadaljeval

»kot sem že rekel, popolnoma odvisno je od nas samih ali verjamemo v dobro ali v slabo.«

Ne dolgo od tega pa je stari ribič slišal glasen lajež Bolija. Ko se je obrnil, je zopet zagledal malo črno mačko z zlomljenim repom. Mala uboga stvarca je bila zvita v kepo in se ni upala niti premaknili, saj Boli ni prenehal lajati nanjo.

Stari mož se je približal Boliju in ta je zalajal »hotela nama je ukrasti zadnje kose rib!«

»Ker je lačna.«

»Gospodar, kaj se ne spomniš? Črna mačka, zlobna mačka!« je zalajal pes še bolj jezno.

»ne, Boli, samo lačna je tako kot midva. Vidiš kako majhna in suha je.«

Kljub temu, da je pes še vedno renčal na mačko, je starec zadnjo ribo razdelil na tri koščke.

»Izvoli, Boli, to je zate. To je zame in tole za mucko.«

Stari ribič je košček podal črni mucki in jo pričel božati. Nemudoma se je mucka razdražila in ga opraskala s svojimi ostrimi kremplji.

»Črna mačka, zlobna mačka!« je zalajal Boli.

»Ne govori tega!« ga je stari mož okaral. »Opraskala me je, ker naju pač ne pozna.«

Vsi trije so jedli ribo in opazovali morje, ampak čez čas je stari mož žalostno rekel »zdaj nimamo nobene hrane več. Umrli bomo od lakote.«

Pes je žalostno zaječal, mala črna mucka pa je skočila na pogorelo streho. In v tistem je galeb rekel:

»Vrži svojo mrežo v morje!«

»Ampak, saj je črno in v njen ni nobenih rib!« je odgovoril stari mož.

Ker ptič ni rekel ničesar več, se je starec odločil, da vseeno poskusi. Vrgel je mrežo v morje in ko jo je potegnil ven, je bila do vrha polna.

Vsi skupaj so se polne mreže veselili in tik preden je galeb odletel, je rekel

»Ribič, ne pozabi! Človek brez vere je, kot mreža brez rib! Zopet si začel verjeti v dobro in tvoja mreža je ponovno polna!«

Naslednje dni je s pomočjo energije hrane, ki so jo lahko zaužili, stari ribič uspel postaviti novo kočo. Potem je živel še dolgo časa, a nikoli več ni izgubil svoje vere v dobro kljub temu, da je bilo morje še vedno črno.

 

Ocena:
[Skupaj: 11 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor