Prašičji kmet – pravljica za lahko noč

Nekoč je živel fant po imenu Filip, ki ni imel ničesar drugega na tem velikem svetu kot majhen del travnika, pet smrdljivih prašičkov, staro in razpadajočo kolibo in razmajano ograjo, ki je obkrožala vse njegovo imetje.

Vsako jutro je Filip nahranil svoje prašičke in preostanek dneva sanjaril o lepšem življenju, v katerem je princ, ki vladal svojemu kraljestvu.

Dan za dnem je hranil prašičke in sanjaril, njegovo življenje pa se ni nikoli izboljšalo. Sčasoma je njegova trava celo porjavela, njegovi prašički so postali še bolj smrdljivi in koliba se je naposled sesula sama vase. Edino kar je na tem ogromnem svetu ostajalo zanj, je bila ograja, ki ga je obdajala in je še vedno stala.

Ko je Filip zbral skupaj vse potrebno orodje, da bi popravil sesuto kolibo, je obenem raziskal tudi kaj vse ima, kar bi mu lahko pomagalo doseči svoje sanje in postati princ.

V svoji škatli za orodje je imel žago, kladivo in nekaj starih, zarjavelih žebljev. V svojem življenju je imel le domišljijo, če ne štejemo rjave trave, smrdečih prašičev, podrte kolibe in ograje, ki je vse to obkrožala.

Zato je Filip uporabil svojo domišljijo in se lotil dela.

Namesto da bi popravil kolibo, je zgradil novo in močnejšo kot je še ni imel. Zgradil je takšno, ki je bila videti kot majhen grad.

Ko je končal s svojim gradom, je skopal manjši jarek in ga napolnil z vodo, s katero je zalival travo in kopal prašiče.

Celo popravil je ograjo, ki niti ni bila potrebna popravila, da je bila videti bolj kot vrata v oddaljeno kraljestvo, v katerem sta živela kralj in kraljica s svojo čudovito hčerko, princeso Petunijo.

Aaaah… princesa Petunija. Najlepša princesa na vsem svetu. Filip je večkrat sanjaril o tem, kako bi svoje kraljestvo delil z nekom, ob katerem bi njegovo srce pelo in njegova duša plesala. In ker je bil ravno v zanosu, da uresniči svoje sanje, se je odločil poročiti princeso Petunijo.

Filip je zopet pregledal svoje imetje. Edino, kar je lahko našel v svojem malem kraljestvu, da bi lahko osupnilo to lepo princeso, je bila čudovita vrtnica, ki je rasla pod drevesom na bližnjem hribu in slavček, ki je pel najlepše pesmi z veje tistega drevesa.

Tako je Filip naredil dve kletki in se odpravil v oddaljeno kraljestvo.

Ko je prispel, je kralju, kraljici in princesi pokazal svojo rožo in slavčka.

»Jaz sem princ Filip« je rekel »in prišel sem da-«

»Iz katerega kraljestva?« je vprašala kraljica.

»Em…« je rekel Filip, saj se nikoli ni spomnil, da bi moral svoje malo kraljestvo tudi poimenovati.

»Prihajam  iz kraljestva Prašičjevo« je rekel, kljub temu da je bil prepričan, da bo moral najti kakšno boljše ime.

Filip se je približal princesi Petuniji in ji k nogam položil svoje darove.

»Tole pa je najlepša vrtnica, kar sem jih kdaj videla!« je vzkliknila kraljica.

»Ta slavček poje najlepšo pesem, kar sem jih kdaj slišal!« je zastokal kralj.

Ampak princesa Petunija ni bila navdušena. »Ah, ja« je mrmrala s tonom, ki ni pripravil Filipovega srca do petja ali duše do plesa.

»Dajte jih k vsem drugim« je rekla in zamahnila z roko.

Filip je pogledal v smeri njene roke in videl goro daril vseh oblik in velikosti v kotu velike dvorane in dolgo vrsto princev, ki so se potegovali za roko princese Petunije.

»Nisem se še odločila« je svojemu očetu rekla princesa Petunija med ogledovanjem gore prejetih daril »Ne glede na vse pa močno dvomim, da bi se kdaj poročila z prašičjim kmetom.«

»Raje slišim prašičerejec« je rekel Filip in popravil princeso, kar se je zgodilo izredno redko.

Filipa so povabili, da ostane v gradu, dokler se princesa Petunija odloča. Ampak, ker je bilo še toliko drugih snubcev, so mu lahko ponudili le majhno sobo ob prašičji staji poleg gradu.

Soba je bila še v veliko slabšem stanju kot njegova podrta koliba. In kljub temu, da je to težko verjeti, so prašiči poleg njegove sobe smrdeli še bolj kot njegovi. Ampak namesto da bi le posedal naokoli in čakal, je Filip pričel popravljati sobo in umivati smrdeče prašiče in se raje nagibal k delu svojega sveta, ki ga je lahko nadzoroval.

Naslednjega dne je ena od princesinih pomočnic, ki ji je bilo ime Persefona, prišla Filipu povedati, da se princesa še vedno ni odločila.

Tako se je nadaljevalo vsak dan, ves teden, Persefona se je ustavljala pri Filipu in povedala, da se princesa še ni odločila. In vsak dan je ostala nekoliko dlje, se sprehajala s Filipom, se z njim pogovarjala in občudovala vse, kar je ustvaril.

Medtem ko je čakal, je pripeljal vse svoje prašiče, da so živeli v staji poleg njega. Odprl je majhno trgovinico, v kateri je prodajal svoje izdelke. In pričel je izdelovati raznorazne čudovite iznajdbe.

Ustvaril je velik kovinski lonec z majhnimi srebrnimi zvončki po robu. In kadarkoli je voda v njem zavrela, si lahko iz njega vonjal vse, kar se je kuhalo v kateremkoli loncu po kraljestvu. Juhe in kruh, torte in pite. Najčudovitejši vonji so prihajali iz tega lonca.

Ustvaril je tudi ropotuljo in kadarkoli si jo zatresel, je zaigrala pesem, ki si si jo zaželel.

In zbral je veliko zbirko figuric, narejenih iz lesa, vrvice in žice. Ko si jih prosil, so se lotile kateregakoli opravila, ki se ga je Filip zamislil.

Ljudje so prihajali od daleč, da bi videli Filipa in njegove izume, ampak nihče drug zanj ni bil bolj pomemben kot Persefona.

Nekega dne so besede o Filipovih dosežkih dosegle tudi kralja, kraljico in princeso Petunijo. In ko so videli vse, kar je Filip ustvaril, je kralj rekel

»Petunija, tega fanta bi morala izbrati za svojega moža. Pogle,j kako je spremenil to preprosto stajo v prostor primeren za princa.«

Petunija pa je le dvignila svoj nos visoko v zrak.

»Diši po čokoladnih piškotih in vafljih« je rekla kraljica »in samo poslušaj to čudovito glasbo! Resnično bi se morala poročiti s tem fantom.«

»Mislim, da se nikoli ne bi mogla poročiti s prašičjim kmetom« je rekla Petunija.

»Raje vidim, če mi rečete prašičerejcem« jo je popravil Filip.

»Puf…« je pihnila Petunija in stopila na stopničko, da je lahko svoj nos dvignila še višje v zrak.

In takrat je zagledala vse čudovite tehnološke dosežke pred Filipovo trgovino, kako so čistili in opravljali druga opravila.

»S sužnji kot so tile« je rekla Petunija »mi ne bi bilo potrebno niti prsta dvigniti do konca svojega življenja!«

»Saj ga že sedaj ne dvigneš« jo je popravil kralj.

»Puf…« je rekla Petunija.

»Torej, si se le odločila?« jo je vprašala kraljica.

»Ja« je rekla Petunija in sestopila s svoje stopničke.

»Torej, razglašam,« je rekel kralj »da bo jutri ob poldan velika povorka po vseh ulicah kraljestva. In na samem koncu povorke bo princesa Petunija imenovala princa, s katerim se želi poročiti.«

Bučen aplavz in navdušenje je prevzelo množico, saj so imeli neskončno radi povorke.

Ko so kralj, kraljica in princesa odšli, je Filip zagledal Persefono, ki odhaja in joka.

»Kam pa greš?« je vprašal Filip »In zakaj si tako žalostna?«

»Ker se boš ti poročil s princeso. Nedvomno bo izbrala tebe.«

»No« je rekel Filip »princesa se je že mogoče odločila danes, ampak jaz sem se že nekaj tednov pred tem. Bodi jutri tukaj, dobro uro preden se prične povorka.«

Naslednje jutro, ko je Persefona prišla, je bil Filip in vse njegovo imetje pripravljeno na odhod in usmerjeno k vratom kraljestva.

»Kam pa greš?« je vprašala Persefona.

»Nazaj v svoje kraljestvo, da se bom poročil s princeso, ki sem si jo izbral, ob kateri moje srce poje in duša pleše.«

Persefona je zardela, saj je vedela, da Filip govori o njej.

Pomagal ji je, da se je povzpela na enega od prašičev in skupaj sta se odpravila proti grajskim vratom.

Filip je bil pri ljudstvu tako priljubljen, da so vsi prišli iz svojih hiš pogledati kam je namenjen. In kmalu se je za Filipom vila nova povorka, izven kraljevih zidov in vse do malega kraljestva Prašičjevega.

Od tega dne dalje v svojem mrzlem, praznem gradu daleč stran Petunija sedi v svojem stolpu, strmi daleč v daljavo in sanja o lepšem življenju.

In iz svojega malega, popolnega kraljestva Filip in Persefona preživljata svoje dneve ob uresničevanju svojih sanj.