Daj nabavi že televizor, da boš vsaj pet minut fraj!

Da se znebimo televizorja, ni bila moja ideja. Niti moževa. Oba sva ga rada gledala, tudi pozno v noč, tudi, če ni bilo na sporedu ‘nič pametnega’. Predstavljal je vir informacij, sprostitev po službi, ležerne nedeljske popoldneve itd. Občasno sem se sicer jezila, ker je mož, namesto v spalnici, zaspal pred televizorjem, a nisem pretirano razmišljala o njegovih stranskih učinkih, vplivu na možgane in odnose, nekakovostnih programih, pretiranemu izpostavljanju nasilju, sevanju in ostalih stranskih učinkih, ki mu jih pripisujejo.

Daj nabavi že televizor, da boš vsaj pet minut fraj!

Ne, nisva se ga želela znebiti. Potem pa se je pokvaril. Nov, no skoraj nov, dobre tri leta star, velik, bleščeč, sijajne barvne ločljivosti in vseh ostalih atributov. Na servisu so rekli, da se ga ne splača popravljati, naj raje kupiva novega. Sodobna nekakovostna roba s kratkim rokom trajanja pač. Tega bi se morali skoraj že navaditi, kajne? Tako pač je, gospa, lahko bi vam bilo že jasno! No, za ceno, ki jo odplačujem par mesecev, mi še kmalu ne bo! Če je za pričakovati, da bo življenjska doba različnih aparatov zgolj izjemoma daljša kot je njihova garancija, sem posledično zavzela stališče: kupiva pač najcenejšega, saj se bo tako vsak pokvaril in nobenega se ne bo splačalo popravljati. Seveda se moški s tem pričakovano ni mogel strinjati. In tako je najprej pretekel zelo dolg teden brez televizorja, nato še nekaj krajših tednov in hitrih mesecev brez njega.

Zdaj že skoraj tri leta.

In za nič na svetu si ga ne želim nazaj!

Ob komaj dvomesečnem otroku, kronični neprespanosti, kupom umazanih plenic, stalni pripravljenosti, da razpnem gumbe na majici ter čaščenju vsakega trenutka brez otroškega joka, mi je bilo malo mar, če nisem ujela poročil. Ali najnovejšega šova. Vseeno mi je bilo, če mož domov prinese starega črno-belega iz zidanice ali najnovejši model, ki bo zasedel celo steno. Upala sem samo, da ga bo uspel namesti sam, brez kakšnih mojstrov, ki bi z vrtanjem lukenj in nameščanjem programov (če se to sploh še počne) motili že tako nestabilen ritem spanja mojega deteta. Pa je bil na srečo tudi on preveč utrujen, da bi se uspel ukvarjati s tem. Kar kar prvega v skladu z moško logiko ni mogel izbrati, da bi se kaj bolj poglabljal v izbiro, pa tudi ni imel energije. Še vedno ga imam na sumu, da je domov čisto slučajno prihajal ravno, ko je otok spal. Pa ne zato, da bi v miru gledal televizor, temveč, da bi zaradi pogostega nočnega vstajanja, ki se mu ni mogel in hotel izogniti, vsaj malo zadremal pred naslednjo budnico.

Tako sva nehote dobila priložnost za skupne trenutke, da se v pomanjkanju nepestujočih in nedoječih momentov v miru pogovoriva – brez, da bi se (pretežno jaz) morala boriti za njegovo pozornost s televizorjem. Moj svet podrtih kupčkov drugače zlepa ne bi bil bolj zanimiv od nove politične scene. O kateri bi bilo potrebno poslušati s petih različnih kanalov, na vsakem z vsaj tremi komentatorji. In v tistem obdobju precej pomembno – dobila sva priložnost za več in bolj kakovostnega spanja, če je bila sreča mila sva lahko pred spanjem tudi brala (jaz sem tudi pisala – in celo spisala knjigo Kaj pa vidva čakata?!).

Na velikem kavču, ki je bil včasih namenjen pretežno gledanju televizorja, se sedaj veliko crkljamo, tudi skačemo, plešemo, se borimo, beremo, priredimo kakšen piknik in se igramo družabne igre, medtem ko steno, kjer je bil včasih velik zaslon, krasijo družinske fotografije.

Si kdaj zaželim, da bi gledala televizor?

Ne! Neskončno sem vesela bolj kakovostnega družinskega življenja, nisem več opita od silne želje, da se zleknem pred televizor ob priljubljeni oddaji, ob pogovorih o dogajanjih v televizijskih šovih pa si vedno oddahnem v olajšanju, da mi jih ni potrebno gledati. Prej sem jih vedno namreč vsaj malo poškilila. Ko si zaželim kakšnega filma, grem v kino, mož si tekme, ki jih želi videti ogleda s prijatelji, pomembne novice pa me ujamejo na spletu ali na radiu, ki ga poslušam na poti v službo. Tudi če bi se jim hotela izogniti, se jim ne bi mogla. Samo ne bombardirajo me več neprekinjeno. Tudi neskončnih oglasov ne pogrešam. Če bi si kakšne oddaje tako silno želela ogledati, pa je vedno dosegljiva v arhivu oddaj na spletu. A to se že dolgo ni zgodilo …

»Kaj pa ubogi otrok? Mu ne privoščita nobene risanke? Če bi mu zavrtela risanko, bi bila vsaj malo fraj, da bi kaj v miru naredila!«

Te pripombe slišim večkrat.

Bili so trenutki neskončne utrujenosti, ko bi dala vse, samo, da bi dojenčka za pet minut lahko odložila, se usedla in malo zadihala. A takrat ga nobena risanka, niti najnovejši risani hiti s spleta niso niti najmanj pritegnili. Čeprav sem se, uboga izčrpana reva celo trudila, da bi se mu prikupili!

Tista utrujenost je minila, celo do te mere, da se zavedam, kakšna past in nekoristen balast so zasloni z všečnimi vsebinami. Ki jim prepuščamo otroke. Samo za par minut, da kaj postorimo. Otroci nato hočejo še, hočejo več. Ura, dve, tri … Saj jim ne škodi, se bodo naučili angleščine, si rečemo. Nato jih igranje, ki spodbuja domišljijo, kreativnost, razmišljanje (in ne zgolj ponavljanja), sodelovanje, gibanje itd., ne zanimajo več toliko.

Zasloni so magični, mali in veliki. Otroci jih osvojijo v hipu. Tudi če nimaš televizije, se jim ne moreš izogniti. Prižgejo telefon, tablico ali računalnik, gredo na splet, izberejo risanko, kasneje igrico, družabna omrežja itd.

A je vseeno lažje. To lahko doziraš.

Ni nujno, da raste brez risank, tudi te so del otroštva, a čas je vnaprej določen in časovno omejen. In pri tem si lahko dosleden zgolj zato, ker sam nisi več zmanipuliran. Ker tebi to ni več pomembno. Ker veš, da s tem nič ne izgublja, da je samo na boljšem. Ker nisi hinavski, da bi mu nekaj prepovedoval, sam pa komaj čakal, da zaspi, da se ti v miru uležeš pred televizor.

In čudežno se ta ubogi otrok zelo dobro igra tudi sam. Sestavlja, gradi, poganja avtomobilčke, riše, lista knjige. Nekaj časa. Nato seveda hoče tvojo pozornost. Igraš in podiš se z njim. Nato imaš delo. A zato ga ne pošlješ pred zaslon, ampak pri tem sodeluje. Ko je mlajši, zloži s predalov vso posodo, kar je premoreš. Z vseh predalov, večkrat na dan. Ali pa kuhaš in pereš z njim v naročju. Ko malo zraste, sedi na pultu. Zrezati hoče vsak korenček, olupiti vsako kumaro, razbiti vsako jajce. Zraven sodijo tudi razlita voda, razsuta moka in riževa zrna, ki so razsut tovor z njegovega tovornjaka, ki mora obvezno prevažati, kar je na pultu.

Včasih se ti mudi. Včasih bi raje sam. Včasih se ti ne ljubi peči piškotov vsak dan. A večinoma vriskaš od veselja, ko ti našteje vse sestavine za kruh. In ga s takim veseljem gnete. In ko točno ve, kam sodijo majaron, šatraj, lovorjev list in origano ter kam cimet, ingver in kardamom.

Ne poznam teorije v prid gledanja televizorja. Poznam pa številna mnenja strokovnjakov in zdravstvenih ter izobraževalnih institucij, ki navajajo, da gledanje televizije oz. zaslonske tehnologije škoduje razvoju otrok, še posebej mlajših od treh let, ki zaslonski tehnologiji sploh ne bi smeli biti izpostavljeni, pretirano gledanje pa negativno vpliva na razvoj možganov, ima za posledico nižjo sposobnost učenja matematike, bralnega znanja in razumevanja, vpliva na slabšo fizično pripravljenost, spodbuja pasivnost, slabše osvajanje jezika, povzroča preveliko razburjenje, motnje spanja, motnje pozornosti,  vpliva tudi na duševno zdravje in ne nazadnje povzroča odvisnost od zaslonov. Kot navajajo v Harvard Medical School: »Nobenega dokaza ni, da se morajo otroci zgodaj seznaniti z zaslonsko tehnologijo, da bi jim bila blizu. Dejstvo, da otroci nekaj hočejo ali starši mislijo, da hočejo, še ne pomeni, da je to vzgojno ali celo dobro zanje.«

A razumem tudi argumente mamic, ki se tolažijo z mislijo, da zna njihov otrok našteti vse živali v angleščini. Dragocene minute zase si kupujejo na račun razvoja dojemljivih otroških možganov.

Mogoče imajo za kanček slabo vest, ko mora nato otrok imeti med vožnjo v rokah zaslon, če ne, vrešči. Vedo, da smo včasih med vožnjo peli ali opazovali naravo. A časi se spreminjajo. Otroci niso več isti, kajne?

Mogoče se nelagodno ozrejo po restavraciji, ko otroku za mizo ponudijo tablico, da bosta lahko z možem vsaj v miru pojedla. Saj je logično, otroci pač ne morejo sedeti pri miru, kajne?

Mogoče se čudijo, zakaj otroke na družinskih srečanjih več ne zanimajo debate odraslih, ki smo jih vedno tako radi vlekli na ušesa, ali zakaj otroci so otroci pred blokom vsak na svojem telefonu, namesto, da bi skakali gumitvist, se igrali med dvema ognjema ali pa se vsaj zravsali. Ampak v obvladovanju tehnologije so pa pravi mojstri, kajne? Čeprav raziskave kažejo, da so s to isto tehnologijo sposobne upravljati tudi opice.

Zlahka bi bila med njimi, če mi ne bi pred tremi leti crknil televizor.

Suzana Zagorc

Suzana Zagorc

Suzana Zagorc je magistra komunikologije in avtorica odlične knjige Kaj pa vidva cakata?!, ki vsaj tako spretno kot svinčnik vrti kuhalnico. Od vseh vlog, ki si jih je kot vsaka pretirano sodobna zenska naložila, ji je še vedno in vedno bolj pomembno biti "varuhinja ognjišča", ob tem pa skrbi za žar tako v hiši in duši kot za tistega pod lonci. Včasih je bila strastna raziskovalka "zdravega življenja", sedaj pa prisega predvsem na uporabo lastne pameti. Vzgoje se ne loteva s priročnikom v rokah, temveč predvsem z zgledom in zanašanjem na materinske instinkte.
Suzana Zagorc
Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor