Diagnoza starš
Vas obnašanje vašega otroka spravlja ob živce? Se zaradi njega/njih počutite kot oseba na robu živčnega zloma? Pogledate preko ramena, da se prepričate, da vas noben ne gleda in sramežljivo odgovorite “ja”. No, super! Dobrodošli v klub staršev z diagnozo.
Čeprav vam večina starševskega staža teče benificirano z vsemi otroci-so-svetloba-naših-življenj trenutki, morate priznati, da obstajajo tudi tista druga videl-boš-ti-ko-te-ujamem in samo-da-mine-ta-dan obdobja. In naj vam takoj povem, da je to povsem ok in da niste sami. Veliko nas je, ki obsesivno skrbimo za zdravje naših otrok, njihovo vedenje, razvoj, socializacijo, pravilno prehrano in druge pomembne stvari, zaradi katerih nam raven kortizola prebija strop.
Tesnobo začutite že v prvih jutranjih urah, ko se uspete dokopati do računalnika v pisarni in berete naslove najnovejših senzacionalističnih novic kot:
Kako varno je kopanje otrok v morju?! 9 najpomembnejših metod, kako obvarovati otroka pred samim seboj ali 25 znakov, da ste najhujši starš na svetu ali Otrok je zapuščen sedel v mračni ulici, ko pa so se mu približali, so imeli kaj videti – ne boste verjeli svojim očem!!! (npr. iskal je črve za ribarjenje).
Neverjetne količine vse bolj obremenjujočega pro-starševskega čtiva, ki pljuska na nas z majhnih zaslonov. Vaš otrok vrešči, nori, dela scene. Preizkusili ste vse znane metode sodobne pedagogike, vendar pa nič ne uspeva pri tem petletnem najstniku, resno odločenem, da vas odpelje na kavč nekega psihiatra. Na istem tem vsevednem internetu noben noče priznati, da se mu to umirjeno starševstvo izmika nadzoru in da ne gre vse kot po maslu in je vse bolj podobno Spielbergovi Vojni svetov. Ko vam ljudje govorijo “uživajte, dokler so majhni, ker čas beži in otroci rastejo,” bi jim najraje kar predali histeričnega otroka za nekaj ur, da si malce spočijete. Ne zato, ker ste maščevalni in jim želite, da bi se sami malo spomnili teh časov, ampak bolj zato, da bi malce pomeditirali in preprečili izliv krvi v možgane. Ker vam zaradi mamaaa-mamaaa (že 2864-krat tega dne z jokajočim glasom v duetu kričita mamaaaa) preostane le še to, da starševskim dolžnostim daste brezpogojno odpoved.
Evo, jaz bom priznala. Za vse tiste starše, ki so si z vsem svojim srcem želeli svoje otroke, ki na skrivaj jočejo od sreče kot v tisti reklami – zakaj mami joče, ko pa sem vse naredil prav, za vse tiste, ki v trebuhu čutijo metuljčke in nejevero, da so ti isti otroci prav njihovi, poslani prav njim. Da, jaz sem mama na robu živčnega zloma, včasih. Moja diagnoza je neozdravljivi zaljubitis in vsesplošni starševski pretiravitis z lažjo obliko občasnega ponoritisa. Ker priznam, da sem se izgubila v starševstvu, da pogosto ne vem, kaj počnem, da sem preplavljena z ogromnimi količinami nepotrebnih informacij, ki me oddaljujejo od bistva in da imam še druge osebne pomanjkljivosti, ne pomeni, da sem slab, sem samo resnični starš.
Starševstvo me pogosto sili v to, da se počutim kot nora. Preveč ljubezni, odgovornosti, neznanja in neusklajenih horoskopskih podznakov na enem mestu mi je včasih dovolj. Zato predlagam, da odpremo klub, kjer bi se zbirali ljudje s tako diagnozo, da v miru s sebi podobnimi razpredamo o svojih starševskih mukah, brez sramu in obsojanja tistih vrlih, v vsem stoodstotno uspešnih, večkratno nagrajenih, z Nobelom in Pulitzerjem ovenčanih. Nam, navadnim “pacientom”, bo dovolj dobro tudi če narediš napako, si oprosti in nadaljuj spodbuda, ker, veste, hitimo domov, kjer nas željno pričakujejo naši mali vesoljci, pripravljeni na nove “borbe”.
Kata Granata