Zen likalna deska

Kako je mogoče ob otroku narediti kakšno gospodinjsko delo? In to na takšen način, da se ob tem tudi otrok počuti odgovornega in »velikega«… ?

Podarjen popoldanski čas. Jaz in moja 4,5-letna hči, ki se druživa … Hči prevzame iniciativo: »Mami narediva nekaj zabavnega.« Navdušeno ji odvrnem: »Da, oprati je treba belo perilo«. Njena reakcija je bila en vesel poskok v zrak, pristanek z nogami na tla in »akcija«. Radostno je odhopsala do pralnega stroja. Tam sva si delo razdelili: jaz sem naložila umazano perilo v boben, hči je nasula prašek v prekat, jaz pa sem v boben zlila še nekaj kapljic kisa. Njeno delo je vključevalo tudi zapiranje stroja, program in končni vklop. Perilo sva skupaj dali prat že neštetokrat in to je dejavnost, ki naju povezuje.

Vir: http://ckphu.com
Vir: http://ckphu.com

Zdi se mi, da otrok čuti, da je udeležen v »pomembnem« oziroma, bolje rečeno, smiselnem delu in da je dejaven v ustvarjanju nekega procesa. Tudi likam ne nikoli sama, ker je to delo preveč posebno za naju. Pravi mali obred. Z veseljem nad opranim perilom z likalnikom poplesavam po tkanini. Hči opazuje in čaka. Potem npr. kuhinjsko krpo skupaj stresava, zlagava skupaj vogale ob petju posebnega verza, majice pa ravnava na ravni površini, jaz z ene strani, ona pa mi sledi zrcalno z druge strani. Vedno je en gib moj, en njen. Kot ples …

Skupno delo poteka tako dolgo, dokler se moja pomočnica ne utrudi. Ne vztrajam, da mi pomaga do konca, temveč pomaga toliko časa, kolikor ima koncentracije, volje. Ko se utrudi, pride do zanimivega preobrata. Ne utruja mi, da bi skupaj počeli kaj drugega, temveč mi pusti, da dokončam likanje, ona pa se preusmeri v svojo lastno igro. Vse poteka v nekem naravnem toku. Jaz nadaljujem z delom in sem prisotna, ob njej, a ne sodelujem v njeni igri, je ne animiram. Včasih se vmes kaj pogovoriva, včasih skupaj pojeva pesmice, drugače pa je dovolj, da samo sva. Ena ob drugi.

Vir: dreamstime.com
Vir: dreamstime.com

Pogosto imamo starši težavo, kako ob otrocih sploh kaj narediti. Večina staršev tudi ne mara likanja. Si predstavljate, kako ga bodo potem vzljubili otroci. Nenehno naše pritoževanje: »Oh, pa še ta gora perila« in nato naša mučeniška likalna akcija. Sporočilo otroku je: Likanje je mučenje. Ga bo kdaj opravljal z veseljem? Verjetno ne. Kaj pa, če bi zamenjali »ploščo«, postavili likalno desko v sobo kot svetinjo, z občutkom, čuječe in mirno jemali perilo in počasi razvrščali perilo? Mogoče ob tem še popevali kakšen napev za sproščeno vzdušje? Bi šlo? Otrok bo našo novo notranjo usmerjenost nedvomno opazil in bo želel pomagati. In tako lahko že ustvarite obred. Vi likate, otrok ravna perilo. Redna dejavnost, ki se ponavlja, v otrocih sproža občutek varnosti in v njih uri disciplino, ki jo bodo v življenju še kako potrebovali. Če pa po vsaki stvari, ki jo otrok naredi za gospodinjstvo, uporabimo še magično besedo »hvala«, pa bo še toliko bolj navdušen.

Kadar je moja pozornost raztreščena na tisoč koščkov, nama s hčerjo delo ne steče, kadar pa sva obe popolnoma ena pri drugi in pri dejavnosti, ki jo izvajava, pa je najino delo uglašeno in ubrano. Takrat resnično delava z ljubeznijo in sva hvaležni za najin skupni čas. Po navadi v življenju sicer gospodinjska dela naredimo kar tako mimogrede, do njih ne vzpostavimo notranje naravnanosti in so nam posledično resnično nekakšen nebodigatreba. Takšen odnos pa prenašamo še na otroke. Nizko ceno pa s tem dajemo tudi sebi, saj smo prav mi tisti, ki ta dela izvajamo in ta dela so pomembna, so smiselna …

Zen-likalna-deska-2

Lepo je, če otrok ta smisel začuti. Če začuti tok dejavnosti, njen začetek (dobra priprava, razporeditev likalne deske, perila), sredino (likanje) in konec (pospravljanje deske, likalnika in perila). Počutil se bo notranje izpolnjenega, ker bo pomemben, udeležen v procesu, ki bo na koncu dal rezultat. Z udeleženostjo pa bo veliko bolj tudi cenil stvari.

Današnji otroci običajno vidijo le zadnjo fazo gospodinjskih procesov (zloženo perilo, narezana jabolka, pripravljeno jed) in jo posledično težko povežejo s procesom, ki je bilo pred njim. Čeprav procese obožujejo. In obrede tudi. In mirno okolje tudi. Zlasti pa obožujejo to, da cenite njihov trud in ne vztrajate na popolnosti.

Sama sem kot otrok likanje vzljubila pri babici, ki mi je vedno puščala kuhinjske krpe, da sem jih zlikala sama. Nekoč pa je prišlo do prelomnega trenutka, ko mi je bilo dovoljeno zlikati celo moško srajco. Kakšen občutek uspeha, kako »veliko« sem se počutila. Seveda je bila zlikana bolj tako-tako in jo je babica verjetno morala popravljati, pa vendar je imela zavedanje, da tega ni storila pred mano in mi tako pustila občutek, kako veliko delo sem opravila. Pri njej sem rada pomivala tudi posodo. Stala sem na stolu, z velikim nepremočljivim predpasnikom in pomivala. Kakšen občutek zmagoslavja. To so trenutki, ki so me zgradili in ko se spomnim nanje, mi je toplo pri srcu.

Vem, da je danes življenje drugačno, da čas hiti, da so obveznosti mnogotere, pa vendar, morda lahko na ta način podarimo otrokom delec tistega, za kar nas je sodobno življenje nekako oropalo. Delec miru in smiselnosti. Verjemite, skupno opravljanje gospodinjskih del dobro deluje tako na otroka, saj mu daje občutek zmagoslavja, odgovornosti in zaupanja vase, kot na starša, saj delo, ki mu damo pomen in ga opravljamo z budno prisotnostjo, notranje umirja in radosti – budi naše notranje sonce.

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor