Pismo za mojo malo
Ko boš velika punca, boš včasih podvomila o sebi, zato bi rada, da veš kakšna si bila v prvem letu tvojega življenja.
Vsi so te imeli radi. Imela si izredno lep nasmeh. Nihče ni zmogel reči “papa” in “mama” tako lepo kot ti. Bila si ponosna na vsak svoj dosežek in zahtevala, da ti ploska cela soba. Vedela si, kaj hočeš in se potrudila, da si to tudi dobila. Naučila si se kako zlesti očku v srce in ga omehčati tako, kot ga ne zna nihče drug. Sama si se naučila držati flaško, poiskati dudo, se igrati, sedeti, plezati, hoditi, risati, nagajati, ljubiti, plesati, se smejati in še mnogo več.

Imela si najbolj popoln obrazek, najbolj nežne prstke, najbolj mehko kožo, dišeče laske in ko si stala sredi sobe v plenički, si bila neverjetno čudovita in težko sva verjela, da si najina hči.
Naučila si naju, kaj je v življenju pomembno in kako zelo te imava lahko rada. Prinesla si luč v še tako temačne trenutke. Bila si naša največja sreča in neizmerno veselje. Zgladila si prepire in obrisala solze (ko si shodila, si jih brisala celo dobesedno, sama s svojo malo ročico). Rada si nas imela ob sebi, prišla si do nas in stegnila ročico, večkrat pokrčila prstke in tako dala vedeti, da te moramo prijeti za roko in ti prepustiti, da nas popelješ po svetu svoje domišljije. Grela si nam srce, tudi kadar nismo vedeli, da to potrebujemo. Stekla si v naš objem in nas kar tako brez razloga cmoknila na usta in se ob tem široko nasmejala.
Z veseljem si čofotala v vodi in naju z očkom (poleg celotne kopalnice) popolnoma zmočila, ob tem pa se glasno smejala prav iz dna srca, da sva večkrat od sreče zadrževala solze. Povzročila si, da sva se z očkom večkrat pogledala v oči, oba ponosna, oba srečna, oba zaljubljena eden v drugega in vate. Si naš zaklad, najina prva punčka, prva vnukinja neverjetno skrbnih in ljubečih babic in dedkov. Večkrat si nam ponagajala samo zato, da smo se ti pridružili v igri in ob tem si neverjetno uživala.
Res si v vsakem pogledu uživala brezskrbno življenje in privoščila bi ti, da bi bilo vedno tako. Ampak se zavedava, da ne bo vedno tako, zato ti postavljava meje in zaradi teh naju imaš rada, ker se počutiš dobro in veš, komu lahko zaupaš.
Prav ob živce me spravlja dejstvo, da na nobeni od slik nisi tako popolna kot resnično si. In z vsakim dnevom se spreminjaš, vsak dan so tvoji laski daljši, obrazek bolj razvit, nogice se vedno hitreje premikajo, prstki so vedno bolj spretni, jeziček pa vedno bolj pridno ponavlja zloge, se trudi komunicirati z nami in ko ti uspe ponoviti zloge za nami se ponosno in z neverjetnim veseljem nasmeješ sama sebi in pospremiš smeh z aplavzom. Občudujem tvojo samozavest in veseljem, ki si ga sebi izkazuješ. In tako si me naučila, kako si človek zgradi samozavest. Seveda pa ti nikoli ni pomembno, če ti nekaj ni uspelo, ker takoj poskusiš znova, pa čeprav si v prvem poskusu grdo padla in mogoče celo ujela kakšno modrico, si na to takoj pozabila in plezala dalje.
To si bila ti v svojem prvem letu. To so bili tvoji dosežki. Zato bodi ponosna nase in ne dvomi o sebi.
Tvoja mami.
- Zakaj me tvoj otrok ne mara? - 25. 4. 2017
- Avtosedež za novorojenčka - 6. 3. 2017
- Pravljični vlak z Božičkom - 3. 1. 2017