Agresivnost pri otrocih
Vedenje otroka, ki je nasilen, je zaradi vpliva bioloških, večinoma pa okoljskih dejavnikov pogosto tako, da moti njegovo primerno funkcioniranje in tudi samo delo z njim.
Starši, vzgojitelji in druge osebe, ki so v neposrednem stiku s takšnim otrokom, se pritožujejo nad njegovim vedenjem. Da bi vzgojitelji pomagali temu otroku in da bi starši razumeli njegovo vedenje, je potrebno poznati osnovne karakteristike takšnega vedenje, prav tako pa tudi možne načine za prekinitev negativnih vedenjskih vzorcev.
Nesprejemljivo vedenje
Nesprejemljive oblike vedenja se pri predšolskih otrocih lahko kažejo na različne načine. Najpogostejše nesprejemljive oblike vedenja v tej dobi so agresivnost, laži, nedisciplina, trma, …
Če otroci pogosto kažejo agresijo, je delo z njimi neučinkovito. Starši in vzgojitelji običajno takšnega otroka skozi pogovor opozarjajo na to, kakšno obnašanje je primerno. S takšnim otrokom ne le da je delo oteženo, je prav tako težko skupaj z njim realizirati aktivnosti. Poleg tega se drugi otroci pogosto pritožujejo nad otrokom, katerega vedenje je nesprejemljivo; da se ne morejo skupaj igrati, ne morejo uspešno delati ali celo, da se ne morejo osredotočiti na določeno aktivnost, ki se izvaja.
Agresivnost pri otrocih
Ko govorimo o agresivnosti pri otrocih v vrtcu, pravzaprav govorimo o prepirih, razgrajanju, psovkah, žaljenju, provokacijah, udarcih, ugrizih, ščipanju, vlečenju za lase, jemanju in uničevanju igračk, zasmehovanju in zbadanju.
G. Haug – Schnabel (1997) pravi, da agresivnost pri majhnih otrocih vedno pomeni ali kaže na obrambo ali pa se otrok za nekaj bori. Agresivnost lahko razumemo skozi različne vidike in s pomočjo različnih teorij. R.C. Beck (2003) smatra, da se človeška agresija običajno definira kot telesna ali duševna škoda.
Agresivnost je vedno moteča, saj razburjen jok, izliv besa, plaz psovk in nenazadnje tudi fizični napad, ki se spremeni v borbo, avtomatično prekine vsako aktivnost in igro.
Agresivnost moti tiste, ki so neposredno vpleteni v spor in tudi na tiste, ki spor le slišijo in/ali gledajo. Zelo redko lahko agresivnost ignoriramo, neposredno vpletenemu je pa to nemogoče. Vendar pa se agresivnost vsiljuje tudi tistim, ki niso neposredno vpleteni v konflikt. Ko govorimo o agresiji v neposredni bližini, mora biti vsak pozoren nanjo, ker se lahko nepričakovano znajde v konfliktu, v katerem se bo moral braniti, zgladiti konflikt ali stopiti na stran enega od vpletenih.
Oblika nasilja
Poznamo veliko različnih oblik nasilja:
- pretepanje ali fizični napad
- verbalno nasilje
- povsem tiho nasilje
Najpogostejši vzrok za nastanek in utrjevanje agresije je slaba in nezadostna vzgoja. Neustrezna podpora otroku pri premagovanju frustracij in reševanju medsebojnih konfliktov pripelje do pojava agresije.
R. Tomić in H. Šarić (2008) smatrata, da je agresivno vedenje pri otrocih najpogostejše v družinah, kjer so pogoste prepovedi, fizično kaznovanje, pridiganje in avtoritaren odnosi staršev, ki omejuje svobodo otrok pri izražanju svoje osebnosti. Obstaja veliko dejavnikov, ki vzpodbujajo nasilno vedenje otrok. M. Karić – Hodžić (2010) navaja naslednje:
- pretirano gledanje televizije
- pretepanje
- ravnodušnost in pomanjkanje ljubezni
- neomejena svoboda
- vsiljena vloga očeta – matere
- nesoglasje med staršema pri vzgoji
- pomanjkanje stika z enim od staršev
- neprestano menjavanje partnerjev enega ali obeh staršev
- alkoholizem in druge odvisnosti v družini
Agresija je sestavni del človeške afektivnosti in pomembno vpliva na razvoj osebnosti, pravi N. Tadić (2003). Kaže se na odkrit in prikrit način. V glavnem se agresivnosti pripisuje dva pomena:
- negativen, ker se izraža skozi sovraštvo, jezo in bes, usmerjeno proti zunanjemu svetu ali sebi;
- in pozitiven, kjer se izraža kot pozitivna aktivnost, spodbuda za približevanje drugim, podjetnost, tekmovalnost in težnja po moči.
Dolgo časa so menili, da otroci v zgodnjem otroštvu niso podvrženi agresiji in da otroci te starosti nasilja ne kažejo. Vendar pa je mogoče opaziti, da dojenček izraža zadovoljstvo, ko je nahranjen (ko je potreba po sesanju zadovoljena), ko pa potreba po sesanju ni zadovoljena, prične gristi materine dojke.