Kaj pa, ko otroci odrastejo?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Kot uvodni sestavek ta teden bom pisala o sebi. Kot pove že naslov, sem (vsaj kronološko 😊) odrasla, moji starši so živi in 3 od 4 otrok se že polnoletni in s tem na pragu odraslosti.
Za mano je torej že pot, ko sem bila sama otrok in najstnica, mlada odrasla, mlada mamica in zdaj mama skoraj odraslih otrok. Za mano je pot odraščanja, od koder sem v odraslost prišla z nekaterimi vedenji, prepričanji, ki so mi v odraslosti služila in z drugimi, ki mi niso. Postala sem žena in mama in otroci (imam 4) so vsak na svoj način v meni zbujali strahove, radost, sanje, tesnobe, za katere mnogokrat tudi nisem vedela, da jih sploh imam. In tudi tokrat mi je kaj od tega dobro služilo, kaj pa sploh ne. Ne samo to, da je vsak otrok pomenil svojevrsten izziv, tudi vsako starostno obdobje posameznega otroka je prineslo kaj novega. In ko sem po treh otrocih bila prepričana, da zdaj pa res že vem in znam, sem dobila četrtega, ki je bil drugačen: prve tri so bile deklice, četrti fantiček, pa ne samo tu, tudi karakterno je bil sam svoj. In tako sem tudi pri četrtem morala usvajati nova spoznanja predvsem o meni sami. Kajti pot, ki sem si jo izbrala, pot osebnega spoznavanja, me neminovno vedno pripelje do mene same.
Spomnim se, ko sem s nekaj tedensko prvorojenko prvič šla na sprehod na vrtiček, ki sva ga tedaj z možem imela 15 min hoje od bloka, v katerem sva bivala. Soseda, iz Bosne, je prišla pogledati najino dojenčico in pričakovala sem, da mi bo povedala, kako je ljubka ali me povprašala, kako nama gre 😊. Vendar je samo stopila do mene in mi z resnim, skoraj žugajočim tonom povedala: »Zapamti, mala deca piju majčino mleko, a velika majčinu krv!«
Kar zmrazilo me je!
No, zdaj je moja prvorojenka že preko 20 in iz lastnih izkušenj, še bolj pa preko mojega dela psihoterapevtke vidim, da je to lahko res. In za mnoge tudi je. Ne pa za vse.
Če bi morala izpostaviti le eno stvar, ki naredi razliko (o čemer bom ta teden še veliko pisala), bi bilo to spuščanje. Spuščanje mojih predstav, želja, sanj, pričakovanje do otroka (mnogih med njimi se jih sploh ne zavedamo … zato jih niti ne moremo spustiti), … spuščanje tega, kar mislim, da moram, da se spodobi, da drugi pričakujejo od mene, … spuščanje tega, da nisem jaz odgovorna za vsak vidik otrokovega življenja, tega, da me moj otrok ne rabi več toliko kot takrat, ko je bil še dojenček/ malček/ osnovnošolec.
Celo življenje pa sem tudi hči mojih staršev. Staršev, ki sta se, tako kot se zdaj jaz, trudila po najboljših močeh. Ki sta mi včasih zmogla dati to, kar sem potrebovala, velikokrat pa tudi ne. Ki sta me včasih pri čem znala podpreti, včasih pa ne. Ki sta kdaj kaj zmogla sprejeti, včasih pa ne. Ki sta mi kdaj zaupala, včasih pa ne. In ki sta počasi, počasi, počasi začela verjeti, da sem odrasla, da bom šla svojo pot (s katero se še zdaj pogosto ne strinjata) in da bom zmogla.
Naša dinamika se je z leti seveda spreminjala. Spomnim se, kako jima je bilo težko, ko sta videla kako mojo veliko stisko ali ko sem dobila fanta in sta hočeš nočeš morala sprejeti, da njuna punčka odrašča, ko sem v časih, ko še ni bilo interneta odšla s fantom na enoletno potovanje in sem se javljala vsake 3-4 tedne, vsakokrat iz druge države ali kontinenta, ko sem se poročila in postala mama, ko sem se (potem, ko bi po njuno končno morala začeti malce uživati tako v službenem svetu kot v starševstvu) odločila za popolno spremembo poklicne poti in še za enega otroka, … Vsi ti dogodki imajo skupen imenovalec. Imenovalec, ki sem ga že omenila: spuščanje. Spuščanje in zaupanje.
In zavedam se, da sem v starševstvu spet na pomembni prelomnici. Da bom kot mama morala spremeniti pogled na moje starejše 3 otroke, da jih bom bolj začela videti kot mlade odrasle, da jih bom morala spustiti in zaupati. Sebi, njim in življenju samemu.
Odraslost mojih otrok bo v nasprotnem primeru zame lahko res strašljiva. Lahko bom res na lastni koži okusila, da »velika deca piju majčinu krv«, kajti v odrasli dobi jih čaka toliko preizkušenj, na katere sama ne bom imela nič, ampak res nič vpliva: ljubezenske zveze in razočaranja, poklicno odločanje in neuspehi na tem področju, zaposlitve in odnosi na delovnem mestu, partnerstvo, starševstvo, njihova finančna, stanovanjska, zdravstvena situacija, … in še in še.
Torej imam in bom imela še veliko priložnosti za svoje osebno delo, za spuščanje in zaupanje. In o tem sec pisala v naslednjih prispevkih (povezave do njih so spodaj). V obliki odgovorov na vprašanja, ki jih pogosto dobim v svoji terapevtski praksi.
- Hči je že skoraj 40, pa še vedno nima otrok
- Mladi pričakujejo, da bom pazila vnučke
- Kako naj odraslemu otroku povem, da si nečesa želim/ne želim oz. bom/ne bom
- Sin/hči je pretrgal vse stike z mano
- Tako rada bi pomagala, pa odrasli otrok ne želi
- Ne vem, zakaj se mladi želijo odseliti od doma, če imamo pa zgornje nadstropje prazno
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena
- Ne želim povedati, da sem bolna
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
