Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Malo nazaj je bila Velika noč, ki jo mnogo družin v razširjeni sestavi praznuje skupaj, za nami je že tudi 1. maj, ko mnogi priredijo prvi piknik v sezoni.
Pred in po praznikih v svoji pisarni pogosto slišim vzdihe: pred prazniki govorijo o tem, da upajo, da bo čim prej minilo, po praznikih so vzdihi utrujenosti, jeze, nemoči. Vzdihi so včasih s strani staršev, včasih s strani odraslih otrok.
Spet bom pisala o pričakovanjih. Na praznike je vezanih veliko pričakovanj: da se bomo vsi zbrali in da bo oh in sploh lepo.
V nekaterih družinah tako tudi res je. Vsaj pretežni del časa.
V nekaterih pa ni. Prazniki so nočna mora. O njih začnemo premišljevati že tedne prej. Sprašujemo se: kaj bo pa tokrat, kako bi se temu izognili, kako točno vemo, kakšen bo redosled dogajanj, kakšno migreno bomo imeli pred, med ali po dogodku.
Kje je razlika med prvimi in drugimi družinami? Predvsem v odnosih, ki vladajo v njih. In v pogledu, ki ga imajo na praznike.
Zame so odnosi živa stvar, ki se s časom spreminja. Tudi prazniki so živa stvar in s časom bi se morali spreminjati. Spreminjati na način, da ustreza čim več udeležencem.
Včasih je dogajanje okoli paznikov zelo togo. »Pri nas je od nekdaj bilo tako in vedno bo!« Če so udeleženci s tem v redu, potem naj tako ostane. Če pa večini to več ne ustreza, je potrebno nekaj spremeniti.
Spremenimo pa lahko tako, da se o tem pogovarjamo. Ne takrat, ko smo že zbrani za mizo, prej. Tedne in mesece prej. Spoštljivo in potrpežljivo. Večkrat.
Klasičen primer: V mnogih družinah praktično za vse poskrbi mama. Tudi če ji kdo ponudi pomoč, ona to hrabro odkloni. Tako pri pripravi kot pri pospravljanju. Ker si toliko naloži: ne samo zloščeno stanovanje in meni, temveč več menijev, ker seveda nekdo ne je tega, drugi ne je onega, je, ko končno pride do dogodka, že tako utrujena, da si želi le tega, da bi vsi čim prej pojedli, da bo ona lahko pospravila, saj bo takrat končno lahko sedla, seveda po tem, ko skuha še kavo in na mizo prinese vsaj nekaj vrst piškotov.
Ne glede na ves mamin trud je ob koncu praznovanja za vse nek grenak priokus.
Seveda bi bilo še najlaže, če bi mama uspela znižati svoje kriterije, sprejeti pomoč in se vsaj malo prepustiti, čeprav morda postrežba ne bi bila popolna oz. taka, kot jo je vajena. Vendar bi bilo vzdušje prijetnejše. In vsaj zame je to pri druženju, kar pravzaprav prazniki so, najpomembnejše.
Vendar ne zmore. Čeprav morda to tudi sama ve. V tekem primeru gre spet za pričakovanja in za stare zgodbe, ki jih mama ne uspe spustiti.
Pravzaprav se vedno, ko vemo, da bi bilo dobro, če bi nekaj spremenili, ko pravzaprav vemo tudi, v katero smer bi bilo to dobro spremeniti in ko tega ne zmoremo storiti, zadaj skrivajo nepredelane zgodbe. In dokler se ne bomo dokopali do njih in jih predelali, na dolgi rok ne bo sprememb. Vendar so možne in za njih nikdar ni prepozno.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
