Si v partnerstvu puzla ali krog?

Si v partnerstvu puzla ali krog?

Napisala Ana Bešter Bertoncelj

Si delček ali zaključena celota? Si puzla ali krog? Potrebuješ nekoga, da ti pove, koliko si vredna? Potrebuješ nekoga, da ti pove, da si lepa? Potrebuješ nekoga, da ti da občutek varnosti? Potrebuješ nekoga, da ob njem čutiš svojo lastno vrednost?

Potem si puzla, si delček, ki potrebuje drug delček, da ima občutek, da je celota.

Morda pa si trdna oseba, ki v življenju nikogar ne potrebuje? Nič ne čutiš, nič ne potrebuješ, nič ne čustvuješ? Si trden in nepopustljiv? Stojiš sam, na nikogar se ne nasloniš in nikogar nič ne prosiš? Si samozadosten? In ne maraš ljudi, ki niso takšni, kot si ti?

Potem si prav tako puzla. Prav tako potrebuješ delček ob sebi, da si celota.

Najbrž tudi to zanikaš. Vendar tvoja drža ni naravna celost, temveč je izbira iz preteklosti, je posledica, je simptom bolečine, zaradi katere si se odločil, da boš vse raje naredil sam, je odločitev, da nikogar ne potrebuješ, da se na nikogar ne moreš zanesti. In zato nisi celost, nisi krog, temveč del, ki potrebuje svojo drugo polovico.

Običajno se dve puzli, ki se kažeta z nasprotnimi lastnostmi, najdeta. Prva ranljiva in občutljiva, da jo zamaje vsaka sapica, druga trdna in mogočna, ki misli, da nikogar ne potrebuje. Združila ju je rana, ki se skriva v globini vsake puzle, zato sta se našli, saj mislita, da skupaj tvorita celoto. Prva je zaradi druge v stiku s svojo izgubljeno močjo, druga pa je zaradi prve v stiku s svojo nežnostjo in čutnostjo. Na ta način obe puzli živita tudi svoj izgubljeni del in imata ob sebi zrcalo, kje se morata spet najti.

Ampak skupaj puzli ne tvorita kroga, ker krog lahko tvori le vsak sam. Vsaka puzla mora zdaj, ko ve, kakšna je njena pot, obrusiti svoje robove, kjer se veže na drugo puzlo, jo sčasoma spustiti in zaceliti svoje rane. Prva daje, daje, daje, čeprav hlepi po tem, da bi dobila, sprejeti pa ne zmore. Drugi prejema, prejema, prejema, čeprav tega noče, ne zna sprejeti, niti ne zna dati, ker verjame, da ne potrebuje.

Šele ko bo vsaka puzla zase postala tako trdnost kot nežnost, bo počasi iz puzle začel nastajati krog, celota. Ta celota zares ne potrebuje nikogar, da se nanj opira, zna pa se opreti, ko to potrebuje. Ta celota ne potrebuje nikogar, da ima občutek, da je dovolj vredna in da je ljubljena, lahko pa iz svoje celosti ljubi brezpogojno. Ta celota ne potrebuje nikogar, da ji daje občutek varnosti, ker zna sama stati in ve, da je varna, lahko pa razpre svoja krila in varnost deli, ko je to potrebno.

In kdaj vemo, da smo celi, ne več puzle? Ko vse postane naša izbira, ne pa več kakršna koli nuja. Ko prva puzla zna stati sama, druga pa se zna predati. Takrat puzla postane krog. Dva kroga pa nista več le dva kroga, ampak sta dve celoti, dve celosti, ki znata dajati in sprejemati hkrati, kadar to želita in kolikor želita.

Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor