Ali je najin odnos potreben partnerske terapije?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Ko par prvič pride na terapijo, je to zanj zelo pomemben korak. Vsaj eden v paru je o tem razmišljal in si terapije želel in jo je predlagal že dolgo nazaj, drugi pa se je morda šele v zadnjem času odločil, da bi se mu pridružil. Eden in drugi imata pričakovanja o trajanje in načinu terapije.
Pogosto slišim stavke: »Veste, želim si, da bi mu vi povedali, kajti mene noče slišati!« ali »Dajte jo spremeniti, da bo bolj normalna.« ali »A res misliš, da bo namesto naju nekdo drug rešil najine težave! Če se doma ne moreva zmeniti, se tudi tu ne bova mogla!« ali »Jaz nisem hotel priti. Samo zaradi nje sem tu!«
Včasih že na prvem srečanju eden reče: »Jaz ne morem več! Preveč vsega se je nabralo!« ali »Tukaj sem samo zato, da ti povem, da se želim ločiti.«
Nekateri pa pridejo z besedami: »Vi ste najino zadnje upanje! Prosim, rešite najin zakon!«
Vsak primer potrebuje različen pristop, vsi skupaj pa dovolj varno okolje, da se pokažejo in povedo tisto, ker res boli.
»Kako naj partnerja prepričam, naj pride na terapijo?«
To je zelo, zelo pogosta dilema! Eden si terapije želi, drugi v njej ne vidi smisla. Ker jo drugi odklanja, si jo prvi želi še bolj in ker si jo prvi želi še bolj, jo drugi še intenzivneje odklanja. Na koncu jabolko spora postane iti ali ne iti na terapijo.
Pa vendar ne gre za terapijo, gre za odnos. Odnos, v katerem ne eden ne drugi nista zadovoljna. Kajti nihče ne more biti res zadovoljen, če je njegov partner pogosto nesrečen, žalosten, jezen, odmaknjen, …Včasih je pomembno tudi, kako partnerja povabimo na terapijo. Stavek: »Ti rabiš terapijo!« se zagotovo ne obnese. Pa še bistvo skrije. To pa je pogosto takole: »Meni je mar za najin odnos in v njem se že nekaj časa ne počutim več v redu. Zato bi rad šel na partnersko terapijo in želim si, da greš z menoj.«
»Kaj potrebujeva, da bo terapija uspešna?«
Ta odgovor se navezuje tudi na prejšnje vprašanje. S terapijo je tako kot npr. z dieto, z učenjem španščine, z jogo, … Zelo pomembno je, s kakšnim namenom se tega lotim? Če je to zato, ker moram, ker bi mi koristilo ali ker me kdo prosi/ prepričuje, … je verjetnost, da bom na dolgi rok kaj odnesla, razmeroma majhna. Dieto bom sicer držala predviden čas, potem pa bom spraznila hladilnik; tečaj španščine bom sicer zaključila, ostalo pa mi ne bo prav veliko; tudi joga se bo hvala bogu konec polletja končala.
Sama po prvem srečanju vedno postavim vprašanje, na katerega želim, da mi vsak od njiju posebej odgovori šele čez nekaj dni, ko bo malce prespal prvo srečanje. To je, ali je pripravljen in si želi delati. Samo če je odgovor pri obeh DA, sploh začnemo s terapijo.
»Jaz si res želim delati, moj partner pa je tu le zaradi mene!«
Za nekaj prvih srečanj je to dovolj, ker to pomeni, da je partnerju mar, da vidi/ čuti/ opazi, da nekaj ni v redu, da je pripravljen narediti marsikaj (jap, večina bi se terapiji in terapevtom izognila v velikem loku in če je kdo med njimi sploh pripravljen priti, … je to res velika reč!).
Jaz si želim, da bi oba v paru hodila, ker si to želita, vendar včasih temu ni tako. Včasih tudi še naprej kdo hodi le zato, ker mu partner toliko pomeni, ker ga ima rad. In tudi to je dovolj, kajti pogosto se zgodi, da tudi ta čez nekaj časa vidi, da je zaradi terapij tudi njemu laže.
»Če partner ne želi z menoj, ali ne bi bilo potem bolje, da hodim na individualno terapijo?«
Še eno zelo pogosto vprašanje. Eden od ciljev terapije – tako individualne kot partnerske – je, da pride do spremembe. Kakšna je potem razlika med individualno in partnersko terapijo.
Pri individualni je cilj sprememba posameznika. S tem pa se posledično spremeni tudi odnos. Kajti rek: spremeni se sam in spremenil se bo svet, enostavno velja. Tudi partnerska terapija je v prvi vrsti delo na sebi. Hkrati pa je tu v ospredju odnos, odnos med zakoncema, odnos med partnerjema. Delo na odnosu vključuje premik v smeri: »Kaj lahko naredim jaz, da bo najin odnos bolj …« in ne: »Ti moraš …«
Čeprav tudi pri partnerski terapiji ne pride vedno do boljšega odnosa, je verjetnost, da bo par ostal skupaj večja, kot če na terapijo hodi en sam. Kajti ta se spremeni in včasih ni več pripravljen biti v odnosu, v katerem je bil do zdaj.
Hkrati pa, … če si eden res želi osebno rasti, drugi pa res ne, naj gre na terapijo. In naj si najdeta področja, kjer se bosta povezovala, kje bosta šla naprej oba.
»Koliko časa pa bova morala hoditi na terapijo?«
Glede dolžine trajanja ni pravila. Nekateri hodijo razmeroma kratek čas: 10 srečanj in uspejo narediti korak naprej, drugi se tudi na dolgi rok zelo malo premaknejo. Če si odnos predstavljam kot hišo, je hiša parov, ki pridejo na terapijo vedno potrebna vsaj manjše obnove: pleskanja, premika pohištva, menjave zaves, … Vendar, če je hiša bolj dotrajana, to ni dovolj. Pleskanje ne pomaga, če so temelji zanič in vlago vleče navzgor, tako da je cela stena plesniva. Seveda bo s pleskanjem kak mesec, dva bolje, vendar se bo plesen kmalu zopet pojavila.
Tako kot pri renovaciji hiše, je tudi pri renovaciji odnosa: včasih ne vem, kje je težava, včasih vem, pa nimam virov za rešitev, včasih se raje obrnem proč in se delam, da tega sploh ni. Od vsega tega je odvisno tudi trajanje terapije.
Pogosto pa na terapijo pride tudi par, katerega hiša odnosa gori. Takrat je najprej treba pogasiti ogenj in šele nato na vrsto pride hiša. Požari so lahko akutni ali kronični. Akutni so trenutne težke situacije v odnosu ali družini, ki še ne trajajo dolgo časa, kot so bolezen, brezposelnost, smrt, velike spremembe; mnoge med njimi lahko vodijo v kronični požar. Par, ki pride s požarom, je običajno zadovoljen, ko se ogenj pogasi. Pogosto takrat neha s terapijo. In nekateri se vrnejo čez nekaj časa, ko ugotovijo, da si želijo pomoč pri novih temeljih ali prekrivanju strehe.
Enoznačnega odgovora na vprašanje, koliko časa hoditi na terapijo, ni. Večina parov pa potrebuje 10-20 obiskov, da se odnos premakne naprej.
»Ali je rezultat partnerske terapije vedno boljši odnos?«
Zgoraj sem odnos primerjala s hišo, ki gori oz., ki je potrebna renovacije. Od tega, kako se bo par lotil gašenja oz. renovacije, je odvisno, ali bo hiša obstala in v kakšnem stanju bo.
Zato: NE, rezultat partnerske terapije ni vedno boljši odnos. Včasih je rezultat partnerske terapije lahko tudi ločitev. V nadaljevanju si preberite prispevek Sva na točki, ko ne veva, ali bi sploh še ostala skupaj.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
