Prtljaga iz otroštva – 3. kovček: preživetvene strategije ali kako smo se otroci zaščitili
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Prejšnjič:
- Prtljaga iz otroštva – kaj to pravzaprav je
- Prtljaga iz otroštva- 1. kovček: nezadovoljene potrebe
- Prtljaga iz otroštva – 2. kovček: izgubljeni jaz ali sporočila, ki smo jih dobivali v otroštvu
- Prtljaga iz otroštva- izgubljeni jaz II. del
Piše Tadeja Milivojevič Nemanič
Ko smo bili majhni, smo si želeli biti povezani z drugimi in to smo tudi poskušali. Z vsem svojim srcem. Če je bilo to dobro sprejeto, smo se odločili, da s to povezavo nadaljujemo in da je OK. Odločili smo se, da ostajamo odprti. Če pa po drugi strani to ni bilo sprejeto, če smo v stikih z drugimi prejeli bolečino, smo se počasi začeli zapirati. Z namenom, da se zaščitimo pred bolečino in hkrati ostanemo povezani.
Otrok razvije preživetvene strategije zato, da preživi. Biti nepovezan je za otroka tako boleče in nevarno, da to praktično enači s smrtjo. Zato svoje vedenje, dejanja, razmišljanje popravi, tako kot najbolje zna in ve. Repertoar vedenj, ki si jih otrok izbere, je odvisen od tega, kaj v določenem okolju in odnosu deluje in kaj ne. Ta vedenja si otrok izbere nezavedno.
Kako se otroci zaščitijo?
V isti situaciji se 2 otroka lahko zaščitita popolnoma drugače – diametralno nasprotno. Juul govori o tem, da otroci vedno sodelujejo s starši: eni premočrtno, drugi nasprotno.
Naj pokažem na PRIMERU:
Anina starša imata poleg redne službe še popoldansko obrt, kjer delata praktično cele popoldneve. Očeta sploh ni doma, mama pa ob vsem tem skrbi še za gospodinjstvo. Mala Ana je tako cele popoldneve sama in kadar pride k mami in ji pripoveduje, kako je bilo v vrtcu, jo mama ali odslovi z besedami: »Zdaj nimam časa! Pojdi se igrat.«, ali jo posede pred TV. Kadar pa jo le posluša, jo posluša le napol – in Ana ta čuti.
Ana odrašča z občutkom, da je nepomembna, da je nihče ne vidi. To bo postalo njena nezadovoljena potreba.
Ker je to za malo Ano tako zelo boleče, se zaščiti, razvije preživetveno strategijo. Ana se nauči biti čisto neopazna, tiha, nezahtevna in mama je zelo vesela, da ima tako ubogljivo deklico.
V podobni družini odrašča tudi Ula, vendar razvije popolnoma drugačno preživetveno strategijo. Ula postane zelo »zahteven« otrok. Če ne dobi pozornosti, joče in kriči, niti za trenutek ne želi biti sama, ponoči ne zaspi brez mame ob sebi. Mama sploh ne ve, kaj naj naredi.
Deklici sta se zaščitili diametralno nasprotno: Ana premočrtno – tako kot je všeč staršem/okolici, Ula nasprotno. Obe z upanjem, da bosta videni, opaženi!
Še enkrat poudarjam, da se to zgodi nezavedno. Obe strategiji sta zato, da bi otrok ostal povezan s starši. Pri premočrtnem odzivu otrok naredi vse, da bi ga opazili, ker tako lepo sodeluje, se trudi – in pri tem prečrta sebe. Pri nasprotnem pa dela vse ravno nasprotno in včasih ga opazijo zaradi tega.
Če je otroku dovoljeno, da se razvija naravno, tega repertoarja ne potrebuje, ravna in obnaša se po svojih naravnih impulzih, povezuje se z drugimi. Če pa je otrok ranjen, razvije repertoar preživetvenih strategij.
V naslednjem prispevku bom nadaljevala z preživetvenimi strategijami in zgodbo Tjaše in Jureta.
📌 Želite še več uporabnih vsebin?
Na Zastarse.si spremljajte nove vodiče, razlage, nasvete in praktična orodja za starše.
