Iz dnevnika šolske svetovalke – Razmišljala je, da ne bi več živela
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Učitelj me je opozoril na spremembe vedenja pri deklici višjega razreda. Uspešna učenka se je vrnila v šolo (po skoraj dveh letih) popolnoma spremenjena. Plašno je pogledovala, zelo tiho govorila, učitelj je opazil, da ima pogrizene nohte do krvi in pikice po rokah. Povabilu na razgovor se je odzvala. Res je bila preplašena, tako tiho je govorila, da sem jo komaj razumela. Očesnega stika ni bilo. Počasi, zelo tankočutno sva se dotikali njenega počutja. Preplavil jo je strah. Strah, da ne bo zmogla vsega kar jo čaka. Opisala je njeno stanje – ponoči je sedela na balkonu in je zelo težko prepoznala misli, ki so jo begale. Malo je spala. Težko je jedla. Razmišljala je, da ne bi več živela. Začela je tudi s samopoškodovalnim vedenjem.
Kaj je bilo v njenih mislih?
– sem nesposobna,
– življenje nima smisla,
– ne bom zmogla pridobiti vseh ocen,
– mama je razočarana nad mano, …
Strahove, misli za posamezno področje sva narisali in napisali. Izjemno počasi. Strahovi so dovoljeni. Ali so upravičeni, pa je druga zgodba? Konkretno vsebinsko in časovno sva sčasoma naredili načrt pridobivanja znanj in ocenjevanj. Imela je možnost napovedanih vseh ocenjevanj in podaljšanega časa ocenjevanj. Redno sva spremljali in spreminjali načrt. Prepričanja o strahovih in groznih izhodih sva predelovali in spreminjali vedno znova. Dan za dnem. Počasi a vztrajno. Z mamo sta si vzeli podaljšan vikend. Mama ji je dala »dovoljenje« (tako v transakcijski analizi rečemo temu, da na glas izrazimo, da je nekaj, kar mi ali kdo drug občuti/razmišlja popolnoma v redu in da s tem ni nič narobe – otroci to potrebujejo zelo pogosto) za nepopolnost. Povedala ji je, da ni potrebe, da je popolna in da ima vedno vse pod nadzorom. Da je popolnoma v redu, če ji kdaj ne gre, če se ne izide kot bi si želela in če ni vedno najboljša.
Rada je prihajala k meni, zato sva se nekaj časa precej redno videvali. Najina srečanja pa so v zadnjem času postajala vse redkejša. Pred nekaj dnevi je na vrata moje pisarne nekdo odločno potrkal. Bila je ona. Nasmejana. Odprtega pogleda. Pozitivna. Polna energije. Povsem drugačna.
Z jasnimi sporočili:
»Potrebujem še podaljšan čas.”
»Ne učim se več pri babici, ampak sama doma. Staršem sem povedala, da to potrebujem.”
Povedala sem ji, da sem ponosna nanjo. Opravila je veliko delo.
Neva Strel Pletikos, diplomirana pedagoginja in profesorica sociologije, specializantka psihoterapevtske smeri Transakcijska analiza, asistentka na Pedagoški fakulteti v Kopru, NLP Coach, praktik s področja Teorije izbire in že več kot 30 let tudi svetovalna delavka na osnovni šoli.
V okviru Centra za osebno rast nudita individualna svetovanja za starše, otroke in učitelje in športnike. Organizirata izobraževanja za učitelje in starše.
Več informacij na cor.si, ali pišete na info@cor.si.
- Je kazen učinkovita? - 2. 12. 2022
- Kako ohranimo stik z najstnikom? - 2. 12. 2022
- Pri nas doma se ne pogovarjamo - 25. 5. 2022