Sodelovanje namesto poslušnosti

Običajni starševski stavek “bodi priden” nosi sporočilo poslušnosti, pasivnega vedenja in potrpežljivosti.

Sodelovanje namesto poslušnosti

Priznajmo, da je na prvi pogled lažje vzgajati otroka, ki se ne upira, ki ubogljivo posluša vsako vašo besedo tudi takrat, ko mora narediti nekaj, kar mu ni všeč. Kje pa so “prava” čustva tega ubogljivega otroka? Žalost, jeza in strah so potlačeni globoko v njem.

Vzgojni cilj zavednih staršev je sodelujoč otrok. Ta otrok ni izrazito poslušen in discipliniran (ne posluša vsakega ukaza samo zato, ker ste ga vi izrekli), niti ni uporniški (ne upira se vam samo zato, da bi vam nasprotoval), ampak je le otrok, ki je pripravljen na sodelovanje. Tak otrok je stabilen, samozavesten, optimističen, z razvitimi notranjimi potenciali. Sočustvuje z drugimi, zaveda se svojih in tujih potreb. Tak otrok zna prisluhniti, včasih posluša, včasih ne in brez strahu lahko izrazi svoje želje. Ni ga strah, da bi bil zavrnjen ali da bo manj ljubljen samo zato, ker ne ustreza zamišljeni idealni sliki njegovih staršev. Med takimi otroci in njihovimi starši so občasni prepiri in konflikti neogibni. Ker pa njihov odnos temelji na pripravljenosti, da drug drugemu prisluhnejo, na zaupanju in medsebojnem spoštovanju, ta nasprotja uspešno rešujejo.

Kako negovati sodelovanje otroka?

“Kaj ti misliš?” Čim večkrat vprašajte otroka, kaj si o neki stvari misli. Pokažite mu, da vam je njegovo mnenje pomembno. Zahtevajte, da svoje mnenje in razmišljanje utemelji. Če se z njim ne strinjajte, mu to tudi povejte, brez žalitev, posmehovanja, označevanja. Tako otroku dajete lekcijo spoštovanja razlik.

“Kako se počutiš?” Otroku dajte prostor, kjer bo lahko takšen, kakršen je, kjer se mu ne bo treba pretvarjat, ampak bo sproščen in se bo zavedal, da je sprejet takšen, kakršen je. Ni boljšega mesta za izražanje čustev kot sta dom in toleranca staršev do različnih čustev njihovih otrok.

Brez prisile. Ne vztrajajte pri pravilih, ki ustrezajo vašim kriterijem, ne pa tudi otrokovim. Na primer, ali mora res triletni otrok pozdraviti vsako sosedo, ki jo vi pozdravite? Razmislite o tem, da je vaš odnos s temi osebami drugačen kot ga ima vaš otrok. Ali vam je pomembneje, kaj si bo okolica mislila o vašem otroku ali mu boste raje dovolili, da se vsaj v vaši prisotnosti spontano vede? Poleg tega je lahko vaš otrok sramežljiv, pa bo zato vsak vaš tak pritisk imel samo nasprotni učinek.

Ko bo otrok vedel, da je vse, kar pove in naredi, v vašem domu dobrodošlo, se bo lahko svobodno izražal v skladu s svojimi občutki in bo pripravljen razumeti vaše. Vaša ljubezen do njega ne bi smela biti pogojena z njegovimi dejanji, ampak mora biti samoumevna. Tako bo otrok tudi takrat, ko bo naredil nekaj narobe in boste vi kritizirali njegovo dejanje (korigirate dejanje, ne pa njega), ostal “odprt” za nadaljnje povezovanje z vami. Prav nasprotno pa lahko vpliva vaš grobi odziv, zaradi katerega se lahko otrok zapre.

Ne skrbite, da bo otrok “razvajen”, “razpuščen”, “nevzgojen” …

Ravno nasprotno. Vi boste vzpostavljali meje njegovega vedenja, a namesto da bi do želenega vedenja prišli z ustrahovanjem, boste to dosegli s spoštovanjem njegove osebnosti. Če boste vi do njega spoštljivi, bo tudi otrok sam sebe cenil, ko odraste. Prav tako bo znal ceniti tudi druge.

Jelena Holcer

Ocena:
[Skupaj: 6 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor