Vpliv vzgoje na možgane: starši smo arhitekti otrokovih možganov

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Vpliv vzgoje na možgane: starši smo arhitekti otrokovih možganovVpliv vzgoje na možgane: starši smo arhitekti otrokovih možganov

Piše Ivana Šolc

Dolga stoletja smo uporabljali vzgojne tehnike, ne da bi se zavedali njihovih morebitnih dolgoročnih posledic na otrokove razvijajoče se možgane. Danes pa, zahvaljujoč se številnim raziskavam, vemo, da lahko način, s katerim starši komunicirajo z otrokom, dolgoročno vpliva na njegove možganske funkcije in na kemično ravnovesje v njegovih možganih.

Danes imamo na voljo ključne podatke o vplivu različnih vrst vzgoje na otrokove možgane (nevroznanost, skeniranje možganov, raziskave).

Vaš način vzgoje lahko dolgoročno vpliva na to, ali se bodo sistemi in kemični procesi v otrokovih možganih aktivirali tako, da bo otrok lahko imel polno in zadovoljno življenje.

Otrokovi 3-delni možgani

Morda mislite, da ima otrok samo ene možgane, toda v resnici ima tri. Možgane delimo na tri dele:

  1. jedro (plazilski možgani),
  2. nižji (sesalski/čustveni) možgani in
  3. višje (človeški/racionalni) možgani.

Včasih ti trije deli delujejo lepo usklajeno in se aktivirajo določene kemične snovi, ki pozitivno vplivajo na čustva, včasih pa določeni deli možganov ali določene kemične snovi prevladajo nad drugimi.

Kot starši vplivate na to, kako bodo ti trije deli možganov komunicirali med seboj.

Kako? S svojim načinom vzgoje in odzivanjem na otroka namreč vplivate na aktiviranje ključnih funkcij in sistemov v njegovih možganih .

Racionalni in čustveni možgani: prvinski nagoni

Ljudje imamo najbolj razvite višje možgane, to je tisti del možganov s katerim mislimo. Kar se tiče plazilskega in sesalskega dela naših možganov, sta večinoma ostala nespremenjena več milijonov let.

Nižja dela možganov lahko preglasita  naše višje, racionalne možgane. Kadar se ne počutimo varno, bodisi telesno bodisi psihično, lahko dražljaji iz plazilskega in sesalskega dela naših možganov onemogočijo naše višje, racionalne možgane, in se lahko vedemo kot ogrožena žival. Občutimo lahko impulziven  odziv »bojuj se ali zbeži«.

Kot starši lahko vplivate na otrokove možgane tako, da bodo njegovi višji (racionalni) možgani večino časa sposobni obvladovati odzive primitivnih nižjih možganov.

Čustveni možgani: ste otrokov regulator čustev

Ker so otrokovi višji možgani še tako nerazviti, imajo glavno besedo njegovi nižji/čustveni možgani. Nižje možgane imenujemo  tudi limbični sistem ali čustveni možgani.

V tem območju je 7 močnih čustvenih sistemov

  • Trije so alarmni: za bes, strah in paniko.
  • Trije so za pomirjanje in dobro počutje: eden je za ljubezen, pomoč in sočutje in drugi je za pomoč in sočutje.

Ti sistemi so kot mišice. Bolj kot aktiviramo enega izmed njih, bolj postane del osebnosti.  Način, s katerim vzgajate, določa, kateri od teh sistemov bo najpomembnejši v otrokovem življenju.

To pomeni, da imate kot starši velik vpliv na to, kako se razvijajo otrokovi čustveni možgani.

Ko v otroku kaj sproži alarmne sisteme, je vaša vloga neprecenljiva: otroku pomagate uravnati njegovo stanje velikega čustvenega in telesnega vzburjenja. Temu stanju sam preprosto ni kos!

Če se na njegov jok ne odzovete, bo sčasoma sicer res nehal jokati, vendar bo to bolj izraz skrajnega obupa.

Takšnega stanje ne bi smeli nikoli razumeti, kot da se je otroku uspelo pomiriti. Številni starši se tega ne zavedajo, zato pred spanjem vztrajno puščajo otroka jokati ali ga urijo na načine, ki mu povzročajo stres.

Če boste otroka vzgajali tako, da se boste z občutkom odzivali na njegove potrebe, bo v svojih možganih lahko vzpostavil učinkovite sisteme za uravnavanje stresa, ki so ključni za njegov inteligenčni količnik, čustveno inteligenco in sposobnost, da bo v prihodnosti uspešen v osebnih odnosih. Množica raziskav dokazuje, da je pomanjkanje sistemov za učinkovito uravnavanje stresa poglavitni razlog za duševne bolezni in velik del nasilja v današnji družbi.

Kot starši imate velik vpliv na to, kako se razvijajo otrokovi čustveni možgani

Kot starši imate velik vpliv na to, kako se razvijajo otrokovi čustveni možgani. Še posebej zato, ker so prva leta otrokovega življenja ključno obdobje za rast možganov.

V teh odločilnih letih se v možganih ustvari na milijone povezav, vse to zaradi neposrednega vpliva otrokovih življenjskih izkušenj, še posebej čustvenih izkušenj z vami.

Približno po 7. letu starosti se ustvarjanje povezav upočasni. Okrepijo se obstoječe povezave in se počasi »zacementirajo«.

Interakcija s starši, tako pozitivna kot negativna, “oblikuje” otrokove možgane

Vse, kar otrok doživi z vami, ustvarja povezave med celicami v njegovih višjih možganih (čelna režnja).

Vzgoja ima neizmeren vpliv prav na otrokove višje/racionalne možgane.

Interakcija s starši – naj bo pozitivna ali negativna – oblikuje njegove možgane! Povezave med celicami se utrdijo glede na konkretno okolje, v katerem se znajde otrok. Takšna prilagodljivost je lahko blagodejna ali pa škodljiva.

Če vzgajate tako, da upoštevate otrokove čustvene potrebe, bodo v njegovih možganih nastale življenjsko pomembne povezave, ki mu bodo omogočale, da bo se bo lahko pozneje v življenju dobro spopadal s stresom, imel zadovoljujoče odnose, dobro obvladal jezo, bil prijazen in sočuten, imel voljo in motivacijo za uresničevanje svojih sanj in ambicij, znal najti notranji mir in ljubiti v miru.

Če ima otrok, na primer, roditelja, ki je do njega nasilen, se začne prilagajati življenju v nasilnem svetu z najrazličnejšimi spremembami v zgradbi in kemičnih sistemih v možganih. Posledica tega so lahko pretirana sumničavost, povišana stopnja agresivnosti ali strahu ali močnejši impulzi iz plazilskega dela možganov, ki povečujejo pripravljenost na napad ali obrambo.

Edina prava vzgoja je vzgoja z ljubeznijo

Moje srce ve, da je prava le srčna vzgoja, prežeta z ljubeznijo.

Vzgojni pristopi, ki vključujejo kričanje in ignoriranje, aktivirajo otrokove sisteme za bes in strah. Če vzgajamo majhnega otroka z ignoriranjem njegove čustvene stiske ali jeze, mu delamo veliko škodo, ker tako ne razvije ustreznih veščin za uravnavanje čustvenih impulzov.

Tisti sistem, ki ga bomo aktivirali starši, bo okrepljen in bo postal del otrokove osebnosti. Vzgojni pristopi, ki vključujejo kričanje, ignoriranje, kritiziranje, telesno in verbalno nasilje, redno aktivirajo otrokove sisteme za bes, strah, paniko in žalost. Izločati se začnejo hormoni, zaradi katerih se otrok vede kot prestrašena ali jezna žival. Včasih pa se celo povleče vase in pogrezne v depresijo. Nasprotno vzgojni slogi, ki vključujejo odzive staršev, kot so tolažba, razumevanje, sprejemanje, poslušanje, sočutje, veliko dotikov, veliko pozitivnih povratnih informacij (pohval), aktivirajo otrokove sisteme za ljubezen in sočutje.

Te sisteme torej aktiviramo starši.

Kadarkoli se v otrokovih nižjih možganih sproži katerikoli alarmni sistem za bes, strah ali ločitveno stisko, zapade otrok v stanje čustvene bolečine in močnega telesnega vzburjenja. Takrat potrebuje odraslega, da ga pomiri. Temu stanju sam preprosto ni kos.

Vzgoja torej vpliva na otrokove možgane. Naloga staršev  torej je, da pomagamo otroku uravnavati njegovo čustveno razburjenost. Le če se bomo z občutkom odzivali na njegove čustvene potrebe, bo v svojih možganih lahko vzpostavil učinkovite sisteme za uravnavanje stresa.

Zato tudi ni primerno, da ga ignoriramo, kadar joka. Lahko se sicer zgodi, da bo prenehal, a gre le za izraz obupa. To nikoli ne pomeni, da se je otrok zares pomiril, saj v resnici takšna mirnost in tišina sprožata še več stresnih hormonov.

Kadar vzgajamo tako, da upoštevamo otrokove čustvene potrebe, pa bodo v njegovih možganih nastale življenjsko pomembne povezave, ki mu bodo omogočale, da se bo pozneje v življenju laže spopadal s stresom, imel dobre odnose, dobro obvladal jezo in bil sočuten.

Zato je prava edino vzgoja z ljubeznijo, sočutjem, zdravimi mejami in zdravimi odzivi staršev.

  (Povzeto po: Margot Sunderland, Znanost o vzgoji)

Ivana Šolc

Ivana Šolc

Ime mi je Ivana Šolc. Prihajam iz Italije oz. bližnjega Trsta, vendar že vrsto let živim in delam v Sloveniji.

V Novi Gorici vodim učni studio za otroke, kjer imam več kot 100 rednih tečajnikov.

Lani novembra je izšla moja knjiga za otroke »Mavrični zaklad«, ki predstavlja pravljični uvod v mavrični svet čustev. Knjiga poudarja pomen čustvenega opismenjevanja otrok, pozitivne komunikacije in uporabe pozitivnih afirmacij, predvsem pa želi vse starše  in ostale odrasle, ki so kakor koli prisotni v življenju otrok, ozavestiti, da ima vsak otrok samo eno otroštvo, odrasli pa pustimo za seboj dragocen odtis, ki naj bo poln ljubezni.
Ivana Šolc
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor