Površen si! Potrudi se bolj!
Piše mag. Ana Bešter Bertoncelj
Pred kratkim se je v eni skupini razvnel pogovor o tem, kako naj bi učiteljice otrokom pod njihove izdelke pisale opombe in komentarje. Potem pa se je pojavilo še nekaj zapisov, kjer so mamice delile primere dobrih praks. Torej kako naj bi učiteljice vzpodbujale otroke v šoli, da bi lepše pisali in se trudili. Osebno verjamem, da je tukaj še veliko prostora za drugačno komunikacijo.
Ne delam v šoli. Ne želim kritizirati učiteljic, ker opravljajo dobro in pomembno delo, bi pa rada delila svoj pogled na to vsebino in upam, da bo kakšna učiteljica te ideje prenesla v življenje. Včasih stvari niso težke, niti ne vzamejo več časa, samo ozavestiti jih je treba. Te ideje pa seveda lahko mamice uporabite tudi doma. Ne le pri otrocih, temveč v VSEH odnosih, saj tudi odrasli velikokrat težko sprejmemo kritiko.
Precej let sem delala kot psihoterapevtka in nemalokrat je na površje prišla tema šola. Tudi pri »ta pridnih« šola mnogokrat pusti (včasih zelo močne) sledi, da nisem dovolj dober. Kot družba se moramo začeti zavedati, da to, kar rečemo in kar napišemo, seže globoko v otroka. Da se mu to zapiše. Zato je pomembno, kako z njim komuniciramo. Komunikacija je stik, ta pa mora biti varen in spodbuden. Otrok, ki je v krču, ki ga je strah, ki trepeta ali bo naredil dovolj dobro, ne more uporabljati vseh svojih sposobnosti za učenje, ker velik del sebe »porablja« za to, da se ukvarja s tem ali je dovolj dober ali ne, ali mu bo uspelo ali ne, ali bo zmogel ali ne. Otrok, katerega živčni sistem je v boju, begu, podreditvi ali zamrznitvi, se ne more učiti, ker njegov živčni sistem daje prednost preživetju. Otrok, katerega živčni sistem zaznava, da je okolje varno, se lahko uči in uči se najhitreje, kolikor je zmožen.
Opombe, kot so »Površen si!« so zgrešene na več nivojih. Naslavljajo osebo, ne vedenje. Otrok sebe ne more popraviti, lahko popravlja le to, kar dela. Če že, bi bilo veliko bolje, da učiteljica napiše »Površno si to napisal« Osebno bi si želela, da je pod katerim koli izdelkom, ki ga otrok ustvari, najprej pohvala!!! Ker to takoj poveča občutek varnosti in je otrok tudi bolj pripravljen slišati kritiko oziroma navodilo, ki sledi.
Torej namesto: »Površen si. Drugič se bolj potrudi.« Otrok sliši samo narobe sem.
Veliko bolje je, da smo konkretni: »Tokrat si zelo dobro napisal črko s. Bravo. Kar želim naslednjič je, da so črke znotraj črt. Super ti gre.« Na ta način otroku povemo, kaj že dela dobro in kje je tisto področje, kjer lahko stvari izboljša. Rdeča pisalo, ki takoj asociira na nevarnost in napake, pa lahko prav tako zamenjate s katero koli drugo bravo. Na primer zeleno.
Star način komunikacije je navada in čas je, da jo spremenimo, ker je škodljiva. Verjamem pa, da je za mnoge odrasle izziv pohvaliti kogar koli, ker niti sami tega v otroštvu velikokrat niso bili deležni. Včasih je veljalo, da se bo otrok »pokvaril«, če ga bomo preveč hvalili. Zato so v komentarjih zelo zaželeni primeri dobre prakse, da bomo imeli čim več modelov, kako lahko otroka motiviramo, da bo dobro za otrokov razvoj, hkrati pa bo otrok napredoval, torej bodo tudi rezultati.
Pri odraslih ta način prav tako prinaša odlične rezultate, ker imamo tudi odrasli v sebi majhnega otroka, ki prav tako ne mara biti kritiziran. Odraslemu lahko rečeš: »Zelo mi je všeč kako si naredil to in to. Kar bi si naslednjič želela več (ali manj), pa je to in to.« Pomislite pri sebi, v katerem primeru bi bili bolj motivirani za delo in napredek. Srečno pri spreminjanju globoko ukoreninjenih vzorcih, ki so vsekakor potrebni prenove!
- Jok je razbremenitev in mehanizem za preprečevanje travme - 6. 4. 2022
- Otopelost - 11. 11. 2021
- Kako spodbuditi otroka k sodelovanju? V pomoč vam bodo ta tri orodja - 6. 3. 2021