Ampak jaz si želim, da bi vsaj šel pogledat na to srednjo šolo, pa niti tega noče!

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Ampak jaz si želim, da bi vsaj šel pogledat na to srednjo šolo, pa niti tega noče!

V tem sestavku bom pisala o pričakovanjih staršev. Torej o nečem našem, kar hočemo včasih za vsako ceno vsiliti svojemu otroku. V imenu tega, da je to bolje, bolj prav, da ga imamo radi, da mu hočemo dobro, …

Že ko se par odloči za otroka, se začne pogovarjati o tem, kakšen ta otrok bo. Eden si želi fantka s skodranimi lasmi, drugi punčko z modrimi očmi. Eden si želi športnika, drugi matematika. In ko otrok pride, se nekateri takoj povežejo z njim in ga sprejmejo, drugi rabijo kar nekaj časa, da sprejmejo otroka, tretji pa tega ne uspejo nikdar.

Vsi starši imamo pričakovanja, želje, sanje in upe za svoje otroke in s tem ni nič narobe. Kadar pa teh svojih pričakovanj ne uspemo spustiti, kadar vse svoje sile usmerimo v to, da bi otrok postal tak, kot si ga želimo mi, pa ga s tem čisto zgrešimo (to je primer očeta, ki je izbral SŠ najprej namesto sina, potem še namesto hčere, o katerem sem pisala v 2. javljanju: Moj otrok si želi na srednjo frizersko!). Sporočilo, ki ga dobi otrok, je, da je z njim nekaj narobe.

Govorim o otrocih, ki morajo obiskovati določen šport, ker ga je treniral tudi eden od staršev. O otrocih, od katerih se pričakuje, da bodo izbrali določeno poklicno pot, pa naj bo to zato, ker imajo starši podjetje, za katerega si želijo, da bi ga prevzel otrok ali ker je ta poklic v družini že generacije ali pa ker so to bile sanje staršev, ki jih niso mogli uresničiti.

Včasih je ta pot prava tudi za otroka. Veseli jih, zanjo kažejo zanimanje. Včasih pa ni in se upirajo ali pa obupajo in se vdajo. Ta sestavek govori o teh drugih primerih.

Če se v tem prepoznate, si vzemite čas in poglejte, kaj vaša pričakovanja povedo o vas samih. O vaših neizpolnjenih in neizživetih željah. Pomislite, kaj so od vas pričakovali vaši starši, kje so vas podprli in kje ne. Kaj bi kot otrok potrebovali od svojih staršev, pa vam tega niso zmogli dati. Kaj ste zaradi tega začeli verjeti sami o sebi ali o določeni dejavnosti, o določenem poklicu.

Vzemite si res veliko časa, da premislite o sebi in svoji zgodovini. Potem pa to z nekom podelite. S partnerjem, z dobrim prijateljem ali napišite.

Šele nato se ozrite na vaš odnos z otrokom. Na pričakovanja, želje in sanje, ki jih imate. Na otrokove lastnosti, zanimanja, ki jih težko sprejmete, ki vas morda motijo, se jih bojite, vas zaradi njih skrbi. Skušajte pogledati, kaj se skriva zadaj. Tudi za ta del si vzemite veliko časa in to potem podelite s partnerjem, prijateljem ali papirjem. Na ta način boste prišli do novih spoznanj. Predvsem o samem sebi. Morda boste zato laže videli vašega otroka. Na da bi vaš pogled omejevala vaša pričakovanja in prepričanja. Ko starš uspe zares videli svojega otroka in ko otrok to začuti, šele lahko pride do stike med njima, o čemer bom pisala v naslednjem javljanju.

Tadeja Milivojevič Nemanič
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini. Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.

Dodaj odgovor