Postavljanje meja v prednajstniškem in najstniškem obdobju

Postavljanje meja v prednajstniškem in najstniškem obdobju

»Ta vikend sem svojega 13-letnega sina (ki ne mara tuširanja) prosil, da se stušira v nedeljo zjutraj. Po njegovem tarnanju in mojem vztrajanju je končno pristal, da se bo stuširal zvečer, pred odhodom v posteljo. Toda zvečer je trdil, da se ne spomni, da bi karkoli obljubil in je šel  posteljo brez tuširanja. Stuširal se je šele v ponedeljek zjutraj. Poleg tega, da je to skrajno nehigijensko, je sin prelomil svojo obljubo. Njegova trma in pomanjkanje spoštovanja do mene, sta me resnično razjezila. Mislim, da gre za veliko lenobo in nepripravljenost, da se potrudi za stvari, ki mu pač niso po godu. Sem na koncu z živci in sploh nimam nobene volje, da bi se ukvarjal z njim, dokler ne pride k pameti.«

Ko se z otroci nekaj dogovorimo, oni pa se tega ne držijo, je lahko zelo neprijetno in celo strašljivo. Začnemo se zavedati svojih starševskih omejitev. Prej ali slej vsi otroci postanejo preveliki, da bi jih lahko prisili v stvari, ki jih mi želimo. Ustrahovanje se ne obnese več.

Toda če se pustite vreči s tira in se zatečete k vpitju, najedanju ali ignoriranju, dosežete samo to, da se otroci še bolj odmaknejo od vas. Med vami zraste pregrada, ki onemogoča vsakršno nadaljnje sodelovanje. Najstnik dobi občutek, da ga starši sploh ne razumejo. Pogosto se zgodi, da začne lagati.

Vendar imate kot starši izbiro. Lahko se kujate, ker je vaš otrok tako nemogoč, neodgovoren, len in še kaj. Lahko pa izkoristite edino rešilno bilko, ki jo imate in to je povezanost z otrokom. Tudi ko ste razburjeni, jezni in slabe volje, delajte na tem, da to vez ohranite. Seveda je naporno in zahteva ogromno dela, vendar se izplača.

To vas pripelje do naslednje izbire, ki jo morate kot starši najstnika sprejeti: lahko vztrajate pri svojem za vsako ceno ali pa dopustite, da stvari, ki so za vas samoumevne, morda za nekoga drugega pač niso. Ali se lahko vaš najstnik ne strinja z vami, brez da bi vi to videli kot pomanjaknje spoštovanja? Če uveljavljanje svojega pogleda na svet razumete kot nespoštovanje, potem bo najstnik postajal vedno bolj uporniški, saj bo le tako lahko ohranil svoje mentalno zdravje. Vaša nepripravljenost sprejeti drugačno mnenje, bo vsem vpletenim prinesla samo več drame.

Spet ste pred izbiro. Najstnikovo uporništvo lahko razumete kot pomanjkanje spoštovanje do vas kot starša in ste užaljeni, lahko pa se potrudite in pogledate situacijo z njihove perspektive. V zgoraj opisanem primeru bi to lahko bilo sledeče:

  • Številni fantje v zgodnjem najstniškem obdobju mislijo, da so tuširanje, kopanje in umivanje izguba časa. Z vsakodnevnim tuširanjem začnejo šele, ko zraste njihovo zanimanje za nasprotni spol.
  • Mladi imajo radi občutek, da imajo stvari pod nadzorom. Avtomatsko se uprejo, če začutijo, da jih kdo drug želi nadzorovati.
  • Oblast nad svojim telesom je nekaj najbolj prvinskega. Lastno telo je tisti prvi mejnik, na katerem začnejo otroci zahtevati nadzor, preden se osredotočijo tudi na druga področja.
  • Ko starši vztrajajo pri nečem tako dolgo, dokler se otrok ne ukloni, je njihova obljuba pridobljena s prisilo. Otrok se podredi staršem samo zato, da ima mir pred njimi.
  • Ko starši svoje nestrinjanje izražajo pretirano samopravičniško in licemersko, se otrok nauči, da se odrasli na tak način pač spopadajo s težavami – s povzdignjenim glasom, namesto umirjeno in upoštevajoč tudi druga mnenja.
  • Vztrajanje mladega človeka pri tem, da sam odloča, kako si bo razporedil svoj prosti čas, nima opraviti nič z lenobo ali pripravljenostjo, da prispeva k družinskemu življenju.
  • Prefrontalni kortex je pri mladostnikih še vedno v fazi razvoja, zato je čisto možno, da se najstnik zvečer, kljub obljubi, pač pozabi stuširati, še posebej če se mu to ne zdi prav pomembno.
  • »Ej, pa saj sem se stuširal! Ali moram to narediti po tvojem urniku, ali kaj?«

Se vam zdi, da ste se znašli v slepi ulici? Higiena je tipičen primer konflikta med starševskim videnjem tega, kar bi naj otrok naredil in otrokovim nezanimanjem za opravilo. Ali obstaja način, da starši vplivajo na otroka pri pomembnih zadevah, brez da bi tvegali upor? Odgovor je da: meje je treba postaviti z veliko mero razumevanja in sočutja do otroka, vaš odnos pa mora biti prijateljski in ljubeč. Ne pozabite na moč humorja. Otroka želite naučiti vedenja, ki je v skladu z vašimi vrednotami, pri tem pa mu morate dopustiti izraziti njegovo lastno mnenje in občutke. Starši lahko najbolj vplivajo na otroka, če negujejo odnos in povezanost. Tukaj je nekaj predlogov:

  1. Bodite povezani z otrokom. Gre za odnos, poln zaupanja, ljubezni in razumevanja.
  2. Jasno izrazite svoja pričakovanja. Ko so otroci majhni, starši svoja pričakovanja izrazijo skozi ukaze (»Ne tepemo se!«). Ko pa otroci odraščajo, se bolje obnese način opazovanja in postavljanja vprašanj, ki otroku dopušča ndkaj lastnega nadzora: »Opazil sem, da se že nekaj dni nisi stuširal. Dobro veš kakšno je moje mnenje glede higiene. Kdaj se torej nameravaš stuširati?«
  3. Poslušajte, razmislite, razumite. »Razumem, da se ti zdi tuširanje izguba časa. Si zelo zaposlen fant.« Če v podobni situaciji reagirate kot večina staršev in ste prepričani v svoj prav, se vam zdi čisto legitimno, da izrazite svoje neodobravanje. Toda z otrokovega zornega kota ste vi tisti, ki želi na silo doseči svoje za nekaj, kar je za najstnika povsem postranskega pomena. Zagotovo boste naleteli na odpor.
  4. Vztrajajte pri svojih zahtevah in se pogovorite glede sodelovanja. Seveda, če še zmeraj mislite, da je pomembno. Če vam najstnik razloži, da bo voda sprala tisto ‘kul’ barvo z njegovih las, on pa si jo želi imeti še en dan, da jo lahko pokaže vsem na šoli, boste čisto mogoče spremenili svoje mnenje.

Če pa še vedno vztrajate pri svojem in želite, da vas otrok uboga, lahko rečete: »Razumem. Sovražiš tuširanje, zdi se ti izguba časa. Toda ljudje redko vohamo sami sebe. Tudi če je tebi vseeno, meni ni. Osebna higiena je pomembna in tudi drugi imajo pravico, da te ne vohajo. Ko boš odrasel, se lahko odločiš, da se ne boš nikoli tuširal in mogoče prideš celo v knjigo rekordov. Toda jaz še zmeraj želim, da se ta vikend stuširaš. Kdaj misliš, da bo najbolj primeren čas? Lase pa lahko umiješ kakšen drug dan.«

  1. Sprejmite jasne dogovore in se jih držite. »Praviš, da se boš stuširal preden greš spat, to je okrog pol devetih, je tako? Hvala. Spoštujem tvojo pripravljenost, da to storiš meni na ljubo, čeprav se tebi ne zdi pomembno. Seziva si v roko.« Že od majhnega je dobro, da si pri dogovorih z otrokom sežeta v roko in s tem potrdita, da je obljube treba držati. Na tak način se bodo tudi pozneje zavedali obveze z dano obljubo. Vendar se izpolnjevanja danih obljub morate držati tudi sami. Otroci si bodo dobro zapomnili vsakič, ko boste obljubo prelomili, tudi če ste imeli za to upravičene razloge.
  2. Bodite spoštljivi pri opominjanju. Če boste v odnosu do svojega otroka spoštljivi in ljubeči, tudi ko ga boste opominjali, bo najstnik raje sledil vašim zahtevam in držal obljube. Še vedno pa se boste morali angažirati, da otrok obljubo tudi spelje. Med večerjo ga tako spet opomnite: »Kakšni so tvoji načrti za večer? Domačo nalogo imaš narejeno, okrog pol devetih se greš tuširat. Ali imaš čas, da pred tem odigrava še eno partijo s kartami?«
  3. Uporabite humor. Ko napoči čas za tuširanje, vaš najstnik pa še zmeraj sedi na kavču, skočite na njega in vzkliknite: »Le zakaj je ta kavč tako grbinčast? To ne more biti Aleks. Ura je že čez pol devet in vem, da se tušira. Hmmm…Kaj bi to lahko bilo?… O moj bog! Ta grbina si ti, Aleks! Šokiran sem, da si še zmeraj tukaj, ko pa bi se moral tuširati!« Če to izvedete s pravo mero humorja, se bosta oba narežala do solz, nakar se bo fant odpravil v kopalnico.

Se vam ti nasveti zdijo zelo zahtevni? Seveda so. Toda to je bistvo starševstva – učenje pomembnih lekcij. Poglejte, kaj se je sin iz njih naučil:

  • Oče me posluša.
  • Ne strinjava se zmeraj, vendar me razume.
  • Včasih se ne strinjam z njim, toda vseeno naredim, kar zahteva od mene, ker ga imam rad in ga spoštujem.
  • Tudi ko si na koga jezen, lahko še zmeraj pogledaš na situacijo z njegove perspektive. Potem se tudi lažje pobotaš.
  • Z očetom sva si blizu. Lahko mu vse povem.
  • Tuširanje niti ni tako slabo.

Težko je predvsem zato, ker zahteva delo na samem sebi. Toda rezultati so jasni: tako starši kot otroci osebnostno rastejo in se razvijajo v boljše ljudi. Življenje v takšnem domu pa je prijetno in prežeto z ljubeznijo.

 

 

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor