Ne znam se pogovarjati s svojim 16-letnikom

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Ne znam se pogovarjati s svojim 16-letnikom

Starši najstnikov mi pogosto povedo, da se ne znajo pogovarjati s svojim otrokom. V hipu pride do pridiganja (starševskega, da ne bo pomote), prepira, težkih in žaljivih stavkov, kričanja, loputanja z vrati, zapiranja najstnika v svojo sobo, … do naslednjega izbruha.

Jesper Juul, ki je bil moj učitelj in ki je poleg Imaga najbolj spremenil moje starševstvo, je pogosto govoril o tem, da je proces bolj pomemben kot vsebina. Torej to, KAKO se pogovarjamo bolj kot KAJ se pogovarjamo.

Kaj to pomeni? Da smo pozorni na ton, telesno govorico, da bolj poslušamo in skušamo razumeti kot prepričujemo in vsiljujemo svoje mnenje (pa čeprav se nam zdi edino pravilno), da se zanimamo bolj kot zaslišujemo, da nas zanima še kaj drugega v zvezi s svojim otrokom kot to, kar se nam zdi nujno za urediti, da smo spoštljivi, da sprejemamo drugačna mnenja, … Kajti le, če bomo pozorni na KAKO, lahko pride do stika z otrokom.

Kaj pravzaprav to pomeni? Pred leti je nek predavatelj na OŠ mojih otrok rekel: »Če boste skušali razumeti svojega otroka, se lahko zgodi, da bo potem tudi on skušal razumeti vas!« Pa tu ne govorim o tem, kar starši tako pogosto rečemo svojim otrokom takoj po tem, ko so otroci podali svoje argumente: »Razumem, da … (da si izgubil zvezek, da so ostali lahko dlje zunaj kot ti, da se ti ne da delati domačih nalog, da so tudi drugi pili alkohol, …), AMPAK …«

Prepričana sem, da noben otrok v takih primerih nima občutka, da starši res razumemo. Pravzaprav so prepričani, da jih sploh ne razumemo.

Razumeti svojega otroka pomeni, da se skušamo postaviti v njegovo kožo. To pa pomeni, da moramo vse svoje odrasle, starševske misli dati na stran. Čisto na stran. To je težko, kajti ko nas 15-letnica vpraša, če lahko po zabavi prespi pri prijateljici, ali ko nam srednješolec pove, da je šola brezveze in da sploh ne ve, če jo bo končal, ali ko najdemo cigarete, travo ali kaj še hujšega v torbi svojega otroka, ali ko naš srednješolec prvič pride domov pijan, …. začnejo naše misli preskakovati ali pa se v grozi čisto ustavijo. Ko pridejo naši strahovi, ki pogosto z našimi otroci nimajo veze, otrok pogosto sploh ne moremo videti. Svoj lasten najstniški primer bom napisala v naslednjem prispevku.

Za težke teme predlagam, da jih napovemo vnaprej. Tako se na njih lahko pripravimo – pomembno je, da smo res mirni, kajti le tako lahko sploh poslušamo svojega otroka. Proces pred vsebino v tem primeru pomeni, da naj nam bo za prvič dovolj, če si le izmenjamo mnenja, ne da pridemo do rešitve. (Če bosta na koncu obe strani res imeli občutek, da sta slišani in razumljeni, rešitev sploh ne bo več tako zelo pomembna.) Na miren način. Ko začne jakost naraščati, lahko kar končamo s pogovorom. Ker bo samo še eden od mnogih, ki se bo končal na znan način.

Starši imamo pogosto občutek, da nas najstnik ne želi poslušati. Kar je pogosto res, ker že ve, kaj bo slišal. To je slišal že najmanj 10x.

Zato: skušajmo se iz tega kaj naučiti. Spremenimo način pogovora. Spremenimo KAKO. Ker smo za kakovost komunikacije odgovorni starši. In le če bomo mi kaj spremenili pri sebi, se bo lahko spremenil tudi odnos z našim otrokom. (in tu ne govorim o stavkih, ki jih pogosto slišim tudi na terapiji: »Vse sem že probal!)

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini.

Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
Tadeja Milivojevič Nemanič
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini. Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.

Dodaj odgovor