Osnove zdravega celostnega razvoja skozi življenje v domeni ZMOREM, KER SEM (4)

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Osnove zdravega celostnega razvoja skozi življenje v domeni ZMOREM, KER SEM (4)

Piše Andreja Semolič

Osnove zdravega celostnega razvoja skozi življenje v domeni ZMOREM, KER SEM
Osnove zdravega celostnega razvoja skozi življenje v domeni ZMOREM, KER SEM(2)
Osnove zdravega celostnega razvoja skozi življenje v domeni ZMOREM, KER SEM(3)

MOJA POT

Ena izmed mam je dejala: »Starši pripravimo pisto za letenje. Leteti pa morajo naši otroci sami.«
Še kako prav ima!

Ne glede, kako želimo otroku prišparati padec in grenko izkušnjo, so to prav tiste izkušnje, ki so sestavni del razvojnih nalog, ki so nujne, da zlezemo naprej v razvoju. Da se organiziramo tako, da preprčimo usodne padce (fizične in čustvene).

Lahko jih razumemo tudi kot preboji na višji nivo razvoja in delovanja življenja. Seveda jim lahko pomagamo mahati s krili, naredimo idealno vzletišče in opozarjamo na vse možne ovire. Ko bodo poleteli, seveda eni prej in eni kasneje, se življenjski proces znova začne z vsemi potrebnimi prebojnimi izkušnjami, kamor sodijo tudi padci fizičnega in psihičnega polja.

Prav zato se tu odpira spoznanje, da čim preje ni najbolje, da je v tempu počasi, pravzaprav celovit spekter individualnega razvoja dojemanja kompleksnih življenjskih procesov, ki so med nami.

Od zunaj pa zares na nekoga ne moremo vplivati, kaj bo v določenem razponu razvoja zares kombiniral skozi svoje raziskovanje in dojemanje.

Prav zato je tu čas, da:

  • se odpremo potrpežljivosti, ki umiri naglico in bezljanje, ter gradi možnosti samoučenja.
  • odmaknemo hitenje po doseganju norm in se prepustimo procesu samoučenja, ki je v vsakem izmed nas, le dopustiti moramo, da se notranja motivacija izraža.
  • poskrbimo za ravno pravšnje izzive v ravno prav nepredvidljivih situacijah, ki jim lahko rečemo učni poligoni ali varen staršev okvir, kjer pa se znotraj okvirja, starš umakne.

Torej koliko časa kot starši delamo namesto otrok in jih servisiramo, je osebna odločitev starša.

Ko smo pripravljeni vstopiti v polje zavedanja odnosa, ki ga z otrokom vzpostavljamo in preko katerega mu nudimo učno polje izkustev, da zmore, brez, da hrepenimo po tem, da pomagamo preveč in nas skrbi, ker še ne morejo sami, želimo čim bolje, čim hitreje, s čim manj napakami?

Koliko časa, da pride otrok do nekega uspeha po lastni ideji ali celo vsiljenega ali našega cilja, ki je pogosto družbeno determiniran?

Kot starši se lahko vprašamo iz svojih izkušenj, koliko zares doživljanje sebe, kot vrednega, zmožnega kreatorja svoje poti, pa dejansko ustvarja korakanje naprej, takrat, ko svojo idejo potiskamo v ozadje. Takrat, ko vse bolj verjamemo, da lahko nekam pridemo, če delamo korake nekoga drugega ali po splošnih navodil?

Tako, kot si je zamislil nekdo drug, seveda lahko preverimo in prav tako po svoje to kombiniramo v sebe in to uporabimo – Tako naj bi v kombiniranju s seboj tudi našli svoj najboljši način. Prav tu pa se zatakne, ker prenehamo kombinirati na svoj način in se zanimamo le za navodila, recepte….

Od nekdaj imamo v sebi moči, da zmoremo. Da zmoremo, kolikor je še za nas znosno. Potrebujemo se le sami naučiti, kako svojo življenjsko moč zares uporabiti.

Se sprašujemo kako?

Ko dejavno iščemo drugo perspektivo, se stvari samoorganizirajo in reorganizirajo, ker je življenjski proces tako usmerjen. Potrebujemo se le prepustiti in zaupati življenjski vitalni sili, ki nam daje zagone za prehod prebojev, kjer se število izbir oblikuje v nešteto.

Potrebujemo raziskovati še več, še globlje, ker je to v človeški naravi. Večanje števila možnih perspektiv nam odpira širjenje prostora radovednosti. Ta prostor je neizmerljivo in nedoumljivo širok. ( razmišljamo in delujemo » in the box« lahko pa delujemo tako, da »boxa sploh ni«.

Od nekdaj se ve, da potrebujemo širiti pogled in si dovoliti čutiti razlike. Skozi razlikovanje iskanja, se zoži bistvo, ki dovede do nekega novega rezultata.

Zato ne rešujemo, ne zahtevamo, ne pričakujemo, da otrok ponovi, kar učimo, ne popravljamo, ne svetujemo ampak širimo polje, da svojo možnost otrok najde sam znotraj, lahko tudi skrbno načrtovanega varnega učnega polja. To kar naj bi bila recimo tudi družina.

Poslušajmo, izpostavljamo opcije, podprimo čustva ob iskanju novih variacij, ne preusmerjamo, ne rešujemo. Čuječe in potrpežljivo verjemimo in dajmo širno polje, svobodo, prožnost, da se otrok uglasi s seboj.

Z interesom se pridružujemo tam, ko otrok je in dajemo prostor, vero in prisotnost ob podvigih in prebojih naprej.

Andreja Semolič

Andreja Semolič

Andreja Semolič, prof. šp, vzg. in mednarodno certificiran Feldenkrais® praktik,izhaja iz zavedanja, da se človek razvija in izraža preko gibanja. Zavedanje skozi fizično manifestacijo preko giba in dotika v odnosu do dnevne nege dojenčka – človeka v razvoju, je inovativen in revolucionaren pristop do odnosa in vzgoje potomcev in bodoče generacije.

Andreja je mati dveh najstnic. Zagovornica otrokove proste igre in humanega razvoja. Predstavnica novih drugačnih načinov in pogledov na razvoj, preko katerega se oblikujemo v svoje bistvo. Spremlja razvoj številnih otrokv Sloveiniji in tujini. Razvojni koncept pedokinetika je mnogim otrokom dodal možnost, da so zlezli na višjo razvojno stopnjo, shodili in drugo, kljub temu, da so bili za to izgledi minimalni ali praktično nemogoči.

Več na: pedokinetika.si
Andreja Semolič
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor