Otrok mora imeti meje in pika

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Otrok mora imeti meje in pika

»Mali otrok, male skrbi, velik otrok, velike skrbi,« je eden izmed ponarodelih pregovorov, ki zelo drži. Če je največja skrb pri malem otroku, da starš umiri otrokov jok, ga nauči uporabljati pribor, ga odvadi plenic, zdrži skozi obdobje trme in preseže tisti večni »Ne!«, »Sam!« in »Zakaj?« se po tretjem letu pa do najstništva pojavijo nove skrbi.

Prvikrat se zlaže, prvikrat naredi kaj bolj resnega, ki po vsej logiki zahteva kazen, prvikrat se pojavijo izbruhi jeze, vstopi v šolo in se sreča z neko drugo diktaturo, predvsem pa se starši srečamo s prvim »popravim izpitom«.

Pogosto naletim na stavek, »otroku je potrebno dajati samo ljubezen«. Včasih še na debato, kako ima otrok le pravice in bi ga bilo potrebno le »pošteno čez rit«. Običajno v takšnem vzdušju steče debata o tem, da če otroka obdajaš samo z ljubeznijo ni dovolj, ker je vse to samo »lari fari« in je potrebno biti z otrokom strog in neizprosen. Seveda je kriv ne vem kdo, da so zdajšnji otroci popolnoma nevzgojeni in nimajo spoštovanja in smo mi bili pod taktirko strogosti lepo vzgojeni. Torej kaj je res in kaj je prav?

Dejstvo je, da se je tekom zadnjih desetletij marsikaj spremenilo, predvsem naš pogled na vlogo otroka. Če je še slabih 50 let nazaj veljalo pravilo »kar bodo ata rekli«, se zdaj otrok preveč postavlja na piedestal. Žal je v Sloveniji še poseben trend, saj so vzgojni pristopi malce v zaostanku. Posledice permisivne vzgoje se še vedno kažejo, če ravno se je oče le-te že pred skoraj 20. leti opravičil za največjo zmoto. Po mojih opažanjih nam manjka predvsem ODGOVORNOST.

Hkrati pa srčika nerazumevanja konteksta, da je otroku potrebno dajati ljubezen leži v sami definiciji pojma ljubezni. Večji del zaradi tega, ker smo povojna generacija in je pogovor o čustvih še vedno ponekod tabu, običajno tam, kjer ne bi smel biti.

Ljubezen do otroka ne moremo in ne smemo enačiti s tem, da otroku pustimo vse, da mu v vsem ustrežemo in da mu vse damo. To žal ni ljubezen, je zgolj nepoznavanje pojma biti starš in napačno razumevanje vzgojnih metod »z besedo in ljubeznijo«. Ljubezen do otroka je postavljanje strogih mej! Znotraj teh mej, pa ne bi smelo biti novih mej. Konkretno npr. to pomeni, da pri igranju otrok ima natančno določen prostor, kje se lahko igra, ter ve da se igrač ne meče in uničuje – to je meja. Kako se bo pa igral z igrači, npr. s kockami, ali bo zanj kocka sredstvo za gradnjo stolpa, ali avto, motor, punčka, to pa je otrokova odločitev in tu nima mej. Na igrišču otrok mora vedeti, da drugih otrok ne sme tepsti, da igrišča ne sme zapustiti, da ne sme jemati igrač, hrane drugih otrok – to je meja, kako se bo igral pa je njegova izbira – če bo plezal po drevesu, ali delal prevale, kopal po pesku, se žogal z drugimi … tu izbira sam. Načeloma bi tudi v šoli moral imeti izbiro, ali bo pisal snov v obliki miselnih vzorcih, ali v alinejah, ali v obliki dolgih besed, ali bo celo narisal le piktograme, pa v večini primerov te svobode nima, a to je debata za drugič.

Znotraj mej ni mej pomeni zgolj in samo kar je bilo zgoraj zapisano, saj otrok le na ta način lahko raziskuje in razvija svojo domišljijo. Vsekakor je brez meja zelo zgubljen in ne ve, kaj sme in kaj ne, kaj je prav in kaj ne. Sliši pa zgolj kričanje in vidi razočaranje, ko narediti nekaj za kar misli, da je prav.

Če uporabim ponovno primer s policistom, ki vas ustavi in vam napiše kazen brez postavk, brez razlage in le z višino kazni. Kako bi se počutili? Bili bi zmedeni, jezni in ne bi ravno vedeli kaj narediti. In vi kot odrasla, odgovorna oseba, ki se je v življenju že nekaj naučila, ne bi vedeli kaj in kako, le kako je otroku, ki šele spoznava svet. V svoji zmedenosti si ustvari svoj svet, v katerem se počuti varno in to je predvsem takrat, ko se vi ali kdo drug dere nanj, saj le na ta način dobi pozornost, ki jo rabi.

Takšen otrok vsekakor nima ljubezni, pa ga lahko vi stokrat na dan objamete in mu poveste, da ga imate radi. Zanj so to le geste in prazne besede. Takšen odnos lahko tudi primerjamo z odnosom dveh odraslih, kjer vlada nasilje. Tudi mož, ki pretepa reče svoji ženi, da jo ima rad in je nežen z njo, a jo pretepa. In njegove besede ne odtehtajo tega, da je nasilen. Tako tudi besede starša, ki ne postavi otroku mej, ne odtehtajo tega, da ga v bistvu pošilja v svet brez navodil.

Vedno ko berete novejše pristope vzgoje je potrebno prebrati vse in se dosledno držati vsega. Ne samo delčka, ki vam ustreza. Biti starš in vzgajati z ljubeznijo in besedami je garaško delo, ki obrodi sadove, vendar je potrebno veliko domišljije, potrpljenja, doslednosti, odrekanja, iskrenosti in »kmečke pameti«. Držati se je potrebno zgolj načela, da postavljanje mej je ljubezen, da ni potrebno skrbeti za otroka, ko raziskuje in mu s tem povzročati skrbi, da ga ne rabimo omejevati, le tam moramo biti, ko se vrne. In upoštevati je potrebno celoto, tako meje kot svobodo. Na ta način vzpostavimo zaupanje, spoštovanje, pripadnost, komunikacijo in ljubezen.

Hkrati pa se je potrebno zavedati, da otrok bo počel stvari po svoje, da boste slišali opazke v smislu je »nevzgojen«, »jaz bi ga čez rit«, »zakaj mu toliko dovoliš« … tu pa ponovno pridemo do tiste iskrenosti staršev in različnosti med otroci.

Trenutno imamo kar nekaj različnih skupin otrok.Nekateri otroci so pridni, vljudni, prijazni, znotraj zlate sredine, znajo igrati vloge, ki so jim dodeljene in ne povzročajo pretiranih težav. Obstajajo, a so redki.

Dostikrat se z njimi zamenjujejo otroke, ki so na videz popolni, a v resnici zlobni. Odličnjaki, na videz prijazni, dosegajo neverjetne rezultate, a psihično, včasih tudi fizično, zlorabljajo okolico, predvsem tiste vrstnike in otroke, ki jim zavidajo. Pod krinko navidezne popolnosti jim je dovoljeno vse. Pri teh otrocih se je ravno v času šolanja na domu pokazalo kako niso popolni in kako zmorejo le slediti ustaljenim navodilom, kar pa ni v skladu s splošnim in zahteva malce domišljije in dejanskega znanja pa padejo. Tako v času šolanja doma niso bili sposobni opravljati dela in nalog ter zadolžitev niso opravljali. Ne, ker ne bi bili vestni, to vedo da morejo, ampak ker njihovo znanje ne sega tako daleč. Prepričana sem, da znate našteti kar nekaj takšnih sošolcev vaših otrok.

Potem imamo skupino otrok, ki je preprosto nevzgojena, običajno so v tej skupini otroci iz nasilnega okolja, ker na ta način izražajo svojo stisko ter upajo, da jih bo kdo slišal, in otroci t.i. pomembnih ljudi, ki se tako vedejo, ker se upirajo in ker jim je vse dovoljeno, na nek način je to tudi izraz stiske.

Kot zadnji so otroci »z odločbami«, vsi jih sicer nimajo, a so drugačni, na svet gledajo drugače in so na enem področju briljantni, na drugih, pri katerih ne vidijo smisla pa slabši. Trenuten šolski sistem nikakor ni pripravljen na njih. Žal pa jih je iz leta v leto več. Te običajno etikirajo za nevzgojene, razvajene smrkavce/smrklje.

A ne glede na to, kakšen tip je otrok se zgodi, da kdaj pa kdaj naredi neumnost, ki po splošnem prepričanju zahteva KAZEN. Ja, tudi kazni, oziroma »nagrade« morajo biti. Tudi tu so običajno narejene največje vzgojne napake in se spodkopava starševstvo. Če kje, sta tukaj nujno potrebna iskrenost in »kmečka pamet«. Postavljate lahko le kazni, ki se jih boste lahko dosledno držali, jih izvedli do konca in bodo imeli učinek. Odvzem telefona za nekatere otroke pomeni smrtno kazen, za drugega absolutno nič. A vsak otrok ima nekaj, kar mu je pomembno in bi za ohranitev le-tega bil pripravljen narediti in sprejeti vse. A postavljena kazen, brez pogovora in brez ovrednotenja odgovornosti je sama sebi namen. Tega nikoli ne pozabite. Hkrati pa pri vsaki neumnosti, ki jo vaš otrok naredi preverite kaj je bil dejanski vzrok. Če gasite zgolj posledico in ne izvor, bo otrok v svojem vedenju vztrajal, če najdete izvor, bo zadeva sanirana.

In ja, starš mora biti Sherlock, kajti le na ta način bo otroka ustrezno popeljal v svet odraslosti. Pomaga že samo, če sami pomislite zakaj bi kaj naredili, predvsem pa, če ste tudi vi kaj podobnega naredili in zakaj.

Alenka Gabrovec

Alenka Gabrovec

Življenjski dogodki so lahko travme, ali izkušnje in nauki. Moje življenje je bilo polno različnih izkušenj, ki sem jih spremenila v nauke in se iz vsake napake nekaj naučila.

Preberi več
Po vseh padcih in vzponih, po vseh neumnostih, ki sem jih naredila, sem postala to kar sem danes in to na kar sem ponosna. Sem mama, dvema otrokoma, oba imata odločbe (disleksija/disprasija, motnje pozornosti in čustvovanja). Ob njima sem se naučila, kako pomembno je, da vidiš širšo sliko vsega, saj lahko šele takrat razumeš. Ker sem ločenka, sem spoznala sistem na vseh ravneh in mi je jasno, kje so napake v sistemu in kje v nas, ločencih. Že 9 let sem psihoterapevtka v Društvu zakonski in družinski inštitut Eteos, ter tri leta terapevtka v Klubu zdravljenih alkoholikov Aljažev hrib Celje. Ker menim, da si kot terapevt/psihoterapevt lahko dober le na področjih, kjer imaš posredne, ali neposredne izkušnje sam, tako pomagam parom, posameznikom skozi ločitvene bitke, staršem pri vzgoji otrok (predvsem teh, ki imajo kakršnekoli motnje in so drugačni) in pridobivanju odločb za usmerjanje, ter tistim, ki so, ali svojci, ali odvisniki od alkohola.
Alenka Gabrovec

Latest posts by Alenka Gabrovec (see all)

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Alenka Gabrovec

Alenka Gabrovec

Življenjski dogodki so lahko travme, ali izkušnje in nauki. Moje življenje je bilo polno različnih izkušenj, ki sem jih spremenila v nauke in se iz vsake napake nekaj naučila. [su_spoiler title="Preberi več" class="spoiler"]Po vseh padcih in vzponih, po vseh neumnostih, ki sem jih naredila, sem postala to kar sem danes in to na kar sem ponosna. Sem mama, dvema otrokoma, oba imata odločbe (disleksija/disprasija, motnje pozornosti in čustvovanja). Ob njima sem se naučila, kako pomembno je, da vidiš širšo sliko vsega, saj lahko šele takrat razumeš. Ker sem ločenka, sem spoznala sistem na vseh ravneh in mi je jasno, kje so napake v sistemu in kje v nas, ločencih. Že 9 let sem psihoterapevtka v Društvu zakonski in družinski inštitut Eteos, ter tri leta terapevtka v Klubu zdravljenih alkoholikov Aljažev hrib Celje. Ker menim, da si kot terapevt/psihoterapevt lahko dober le na področjih, kjer imaš posredne, ali neposredne izkušnje sam, tako pomagam parom, posameznikom skozi ločitvene bitke, staršem pri vzgoji otrok (predvsem teh, ki imajo kakršnekoli motnje in so drugačni) in pridobivanju odločb za usmerjanje, ter tistim, ki so, ali svojci, ali odvisniki od alkohola.[/su_spoiler]

Dodaj odgovor