Ko pridejo težki občutki
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Ta teden imam terapije od doma in mnogi klienti mi pripovedujejo o strahu, negotovosti, tesnobi. Pripovedujejo o teži na prsih, ki jim ne da prav dihati, o grlu, v katerem kar stiska, o tem, da ne morejo zaspati, pripovedujejo o nemiru, ki se vidi v begajočih očeh in nemirnih okončinah. Počutijo se utrujene, brez volje in energije. Počutijo se nemočne in ranljive.
Nekateri to poznajo že dlje časa in je to zdaj samo ojačano, drugi pa pripovedujejo, da jim ti občutki sploh niso poznani. Da so čisto novi in zato še bolj strašljivi.
Nihče tega ne bi želel čutiti, doživljati, se s tem ukvarjati. Pa vendar je tu. Ti občutki pogosto pridejo ko se umirimo, čez dan, ko je kaka minuta bolj mirna, ali zvečer preden gremo spat. Včasih pa pridejo čisto nepričakovano ob kakem malem dražljaju. Ali pa vztrajajo z nami kar nekaj dni, lahko tudi tednov. Nekatere pa stalno spremljajo na dolgi rok. Lahko na leta dolgo, le da so enkrat bolj drugič manj intenzivni.
Vsak od nas ima kako čisto nezavedno strategijo, kako te občutke prelisiči, kako jih potlači, kako jih čim prej zaobide. Ena od najpogostejših je, da se zamotimo. Z delom, športom, s hrano (danes pri nas zaradi mene zmanjkuje napolitank), s cigaretami, alkoholom, … Drugi slabe občutke nezavedno skušajo prevaliti na druge. Obtožujejo, se prepirajo, iščejo dlake v jajcu, kričijo, besnijo, … Tretji se zavlečejo v svojo luknjo in pretrgajo vse stike s svetom. Nekateri od teh načinov so manj škodljivi, drugi bolj, nekateri so bolj družbeno sprejemljivi, drugi manj.
Vsem pa je skupno to, da tega kar čutimo, ne želimo občutiti in skušamo to odriniti proč. In to nam kar nekaj časa uspeva. Ko neprijetni občutki pridejo, jih potisnemo stran.
Vendar ti občutki rastejo in dobivajo na moči (možakar srednjih let mi je nekoč rekel, da ko kaj začuti, gre na bicikl in v hrib, da hudiča ven izžene. Včasih za to potrebuje samo pol ure, včasih pa več kot 2 uri).
Vedno teže jih obvladujemo in kontroliramo, vedno večji so … in vedno bolj se jih bojimo.
V naslednjem prispevku pa bom napisala, kako se tega lotiti v praksi.
Dobro bodite, Tadeja Milivojevič Nemanič
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
