Ne vem, zakaj se mladi želijo odseliti od doma, če imamo pa zgornje nadstropje prazno
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Starši imamo številna pričakovanja v zvezi z otroci. Mnogih se niti ne zavedamo. Vendar jih vseeno sporočamo naprej. Ta pričakovanja so lahko vezana na njegov izgled, na karakter, ki ga ima, na šolski uspeh, na izbiro poklica in partnerja, in seveda tudi na to, kje in kako bo bival. Na to zadnje se bom osredotočila v tokratnem pisanju.
Če naš otrok je tak, da spada v »kategorijo naših pričakovanj«, je vse lepo in prav. Dobil bo sporočila, da je točno tak, kot mora biti. Če pa ni, pa začne dobivati sporočila, da ni pravi, da nekaj na njem ali z njim ni v redu.
Vendar pri tem ne gre za otroka, ker otrok pač je tak kot je in pluje skozi življenje tako kot ON najbolje zna. Pravzaprav točno tako kot smo mi: najbolje kot smo znali. Pričakovanja govorijo o nas samih. O naših željah, strahovih, hrepenenjih, naših ponotranjenih sporočilih, o čemer sem ta teden že nekaj pisala. Če se tega ne zavedamo in smo preveč prepričani v naš prav, bo to nepreklicno vodilo v slabe odnose.
Zdaj pa ta konkreten primer.
Zgornje nadstropje je prazno in tako otrok kot mi sami si želimo, da otrok s svojo družino ostane doma. (Ta trenutek se ne bom spuščala v to, kaj si želi še njegov partner 😉) Dobro, zaenkrat imamo iste želje.!
Pa še tu se lahko zatakne, ko otrok želi v zgornjem nadstropju kaj preurediti, ko si želi svoj vhod, ko si želi, da bi se zgornje nadstropje prepisalo nanj, nam staršem pa to ni všeč.
Starši, vsem nam polagam na srce, pustimo svojim otrokom, da zaživijo svoje življenje, da si svoj dom uredijo po svoje! Pa kjerkoli to že bo. Če je tako kot opisano v primeru, ne bodimo drobnjakarski in se pogovarjajmo in najdimo skupno rešitev, ki bo za oba najboljša možna.
Jaz pravim: Hvala bogu, da si otrok želi kaj preurediti, pa čeprav je staro še vedno funkcionalno, pa čeprav to stane, pa čeprav se meni ne zdi nujno potrebno! To pomeni le, da otrok želi prevzeti odgovornost zase in za svoje življenje!
Meni se zdi na dolgi rok NUJNO popolnoma ločiti gospodinjstva: torej ločena kuhinja in seveda kopalnica, svoja vhodna vrata, svoj ključ, svoj vhod in ločene vse instalacije ali nameščeni števci in seveda urejena lastnina.
Ja, to stane, vendar o tem govori pregovor: čisti računi, dobri prijatelji.
Kaj pa, če prostor je na razpolago, otrok pa doma noče ostati in si želi drugam. Starši, pustimo ga, sprejmimo to, ne glede na to, da smo morda mi sami zgradili ali podedovali tako veliko hišo, da je v njej prostor za najmanj 2 družini. Otrok rabi zaživeti svoje življenje, rabi si pridobiti svoje izkušnje, rabi biti sam s svojo družino. Morda se bo čez nekaj let z družino vrnil domov, morda. Vendar bo bogatejši za izkušnjo samostojnega življenja. Bolj bo vedel, kaj hoče in česa ne. Bolj bo samostojen in odgovoren, to pa si za svoje otroke pravzaprav želimo čisto vsi starši.
Vse prevečkrat se še vedno zgodi, da mladi ostanejo doma, ker nimajo financ, ker je tako najlaže, ker so od malega poslušali, da bo vse enkrat njihovo, … In vse prevečkrat starši nad svojo nepremičnino bdimo in je ne izpustimo iz rok do zadnjega.
Poznam primere, ko mladi živijo doma že 30 let, pa še vedno nimajo svoje kopalnice, kuhinjico so si pa naredili na svojo pest. Ne, ker ne bi bilo možnosti, temveč, ker starši ne dovolijo. Poznam primere, ko je zgornji štuk sicer od mladih, vendar ima tam mama še sušilnico, ker je pač vedno tam bila in je tega navajena. Poznam primere, ko starši ne pustijo zunanjega, ločenega vhoda, pa tudi vhodnih vrat v stanovanje mladih ne, da o ključu sploh ne govorim. Poznam primere, ko so mladi sicer dobili v uporabo stanovanje v zgornjem štuku, vendar ne smejo spremeniti čisto ničesar.
V nobenem od teh primerov odnosi med mladimi in starimi niso v redu. Edini odnos je igra moči, ki pa se z leti počasi, neopazno premika na stran mladih. In stari v teh odnosih se upravičeno bojijo svoje starosti. Ker, kar si sejal, to boš žel.
Zato: ena od nalog starševstva je tudi opremiti otroke za odraslo življenje. In tega ne moremo storiti, če jim ne začnemo prepuščati odgovornosti. To pa pomeni tudi, da se bodo kdaj zmotili, padli, se opekli. To je življenje.
Po mojih izkušnjah starši, ki smo to odgovornost znali otrokom dajati že pri malih stvareh: pri hrani in obleki, pri učenju, pri izbiri dejavnosti in poklica, bomo to zmogli tudi pri tako velikih vprašanjih kot so: kje si poiskati dom. Starši pa, ki tega nismo znali predati in ki nismo zmogli zaupati pri malih stvareh, po pravilu tudi pri velikih ne bomo mogli.
Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
- Ne želim povedati, da sem bolna - 3. 5. 2022
- Po vsakem družinskem slavju sem na smrt utrujena - 3. 5. 2022
- Snaha ne dovoli, da bi sin k meni hodil na kosilo - 3. 5. 2022
