Ne želim povedati, da sem bolna

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Ne želim povedati, da sem bolna

Tiste, ki jih imamo radi, čuvamo. Zato jim včasih ne povemo resnice. Ker se bojimo, da bi jih s tem prizadeli. Da bi jim bili v breme. Da bi jih skrbelo za nas. Da bi se počutili dolžne skrbeti za nas.

Da bi se zaradi nas slabo počutili.

Slišim zgodbe, ko nekdo ne pove, da mora na dodatne preiskave, da je dobil diagnozo, da se mu je stanje poslabšalo, da operacija ni uspela, da je zdravnik povedal, da mu je ostalo še leto ali dve.

In zgodbe druge strani, ki ni vedela. Druge strani, ki jo je presenetilo in pretreslo. Ki je bila jezna, žalostna, razočarana. Ki se je spraševala, zakaj ne ve, ki se je obtoževali, ker bi lahko pomagala.

Seveda obstajajo tudi primeri, ko kdo o svojem zdravstvenem stanju govori brez prestanka. Nekoč mi je klient rekel: »Moj oče umira že 30 let pa je še vedno najbolj živ od vseh v družini.« Vendar tokrat pišem o tistih, ki zamolčijo, kaj se z njimi dogaja.

Sama zagovarjam čim večjo jasnost, odkritost in transparentnost. Tudi glede težkih tem. Ker bolj kot resnica, boli prikrivanje.

Pred leti nisem zvedela, da je bila zaradi pljučnice za nekaj dni v bolnico sprejete moja mala nečakinja. Spomnim se, kako sem bila zaradi tega prizadeta. Ker niso povedali. Čutila sem se izključeno, nevredno in nepomembno.

Naj se vrnem na prvi odstavek: bolezen je nekaj kar zaseka v celo družino. Zato, ker je družina povezana. Ker je družinskim članom mar za drug drugega. In zato novica o bolezni prizadene in zaskrbi vse, ne le tistega, ki je zbolel. vendar če o tem govorimo, če smo se sposobni o tem pogovarjati, izraziti svoje skrbi in strahove, se srečati s svojo nemočjo, bolezen izgubi en del teže. Za vse vpletene. Za tistega, ki je zbolel in za njegovo družino. Če pa o tem ne govorimo, bolezen dobi neko nevidno, vendar pomembno mesto v družini. Postane TABU tema. Vsi se ta tabu naučimo upoštevati: ga ne omenjamo, se delamo kot da ga ni, pazimo, da ne bi uporabili napačne besede, vendar je tu! Za to izogibanje porabimo veliko energije. Zato: pogovarjajmo se o tem.

Zaradi bolezni včasih kdo postane nemočen, rabi skrb, včasih začasno, včasih trajno. Nihče ne želi biti v breme. Vendar, če o tem govorimo, lahko pretehtamo različne možnosti, bolni je lahko vključen, lahko sodeluje, če pa je nekaj tabu, pa se potem samo zgodi neka odločitev, kjer se najmanj bolni počuti kot objekt. Oropan vsakega dostojanstva in spoštovanja. Zato še enkrat: pogovarjajmo se o tem.

Bolezen se včasih konča s smrtjo. S smrtjo se pravzaprav konča vsako življenje. Smrt in umiranje sta dve temi, ki se ju bojimo in o njima ne želimo govoriti. To sta po pravilu TABU temi. Pa vendar sta del vsakega življenja in zato tako naravni. Več ko se bomo o njima pogovarjali, bolj jima bomo jemali težo, ki se je na njima nabrala le zato, ker o njima ne govorimo. Zato: pogovarjajmo se tudi o tem.

Tadeja Milivojevič Nemanič
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini. Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.

Dodaj odgovor