Moj otrok se samopoškoduje, kaj naj naredim?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Kako pogosto je samopoškodovanje?
Čeprav samopoškodovanje še vedno ostaja precej tabu tema, to na žalost še zdaleč ni redko vedenje. Po oceni nekaterih raziskav se v Ameriki kar 17% študentov samopoškoduje, v Angliji pa vsaka tretja punca med 11. in 12. letom. Skoraj vsi (90%), ki se samopoškodujejo, to pričnejo v najstniškem obdobju ali prej. Samopoškodovanje je pogostejše pri puncah. Približno 50% najstnikov, ki se samopoškodujejo, s tem pričnejo pri približno 14. letu in nadaljujejo v svoja dvajseta leta.
Kaj se šteje pod samopoškodovanje?
Samopoškodovanje je lahko različno. Od rezanja, zbadanja z ostrimi predmeti, močnih udarcev v steno, pretepanje samega sebe, žganje z vžigalicami, puljenje las, praskanje brazgotin in starih ran itd.
Ko starši začnejo samopoškodovanje bolje razumeti, se včasih zgodi, da tudi sami pri sebi prepoznajo kak način samopoškodovanja, ki ga prej niso dojemali kot tako.
Npr.
Mama 13-letnice, ki se samopoškoduje: “Zdaj se spomnim, da sem jaz imela kot najstnica to navado, da sem se za kakšno uro zaprla v kopalnico in si tam kot obsedena stiskala mozolje. Moja koža na obrazu je bila, ko sem zaključila, prav rdeča in nabrekla od vsega stiskanja.”
Oče 17-letnika, ki se pogosto poreže: ”Še danes, ko sem živčen, začnem trgati svojo obnohtno kožico. Nohte si kdaj pogrizem do krvi. Pri meni se takoj vidi, kdaj sem pod stresom – samo pogledaš moje prste in veš. V bistvu je to na nek način podobno kot kar počne sin.”
Spomnite se svojih izkušenj in pomislite, ali ste se tudi vi sami morda kdaj znašli v situaciji, kjer ste svoje telo na večji ali manjši način samopoškodovali.
Moj otrok se samopoškoduje – kaj naj naredim?
Pomembno je, da samopoškodovanje vzamemo resno in ga naslovimo. Kot sem že dejala, otrok ali najstnik najverjetneje ne bo takoj pripravljen opustiti samopoškodovanja. Zakaj sploh bi – v njegovih očeh je samopoškodovanje rešitev za uravnavanje močnih čustev oz. za občutek otopelosti.
Ko se z otrokom ali najstnikom pogovarjamo o samopoškodovanju torej ni dobro od njega zahtevati, da s samopoškodovanjem takoj preneha. Ko starši to poskušajo, se ponavadi zgodi le to, da je otrok oz. najstnik naslednjič še bolj previden, da starši za samopoškodovanje ne izvejo.
Kaj naredimo namesto tega?
Raje skušajmo njegovo sampoškodovanje RAZUMETI.
Povprašajmo ga, katera so tista čustva, ki jih doživlja tik pred samopoškodovanjem ter kako se počuti po tem, ko se samopoškoduje. Pri tem je izredno pomembno, da ga pozorno poslušamo ter smo odprti do pogovorov. Ne sodimo, ne podajamo takoj svojega mnenja, ne skačemo v besedo … Le poslušamo in skušamo razumeti.
Osebno sem mnenja, da je za otroka ali najstnika najbolj koristno, da prejme tudi strokovno pomoč s strani terapevta, ki je izkušen na področju samopoškodovanja.
Glavni razlog za samopoškodovanje
Starši, ki pridejo k meni, ker so ugotovili, da se njihov otrok samopoškoduje, največkrat verjamejo, da to počne, ker ima njihov otrok slabo samopodobo ali pa da le išče pozornost.
Otrok ima lahko slabo samopodbo, a to večinoma NI razlog za samopoškodovanje.
Prav tako otrok preko samopoškodovanja NE išče pozornosti. Ponavadi skušajo otroci in najstniki znake svojega samopoškodovanja če se le da skriti, npr. v največji poletni vročini nosijo dolga oblačila, da bi skrili brazgotine od ureznin.
Prav tako samopoškodovanje v večini NI znak samomorilnosti.
Kaj je torej GLAVNI RAZLOG zakaj se otrok oz. najstnik samopoškoduje?
Glavni razlog je notranja stiska, zaradi katere se otrok ali najstnik želi počutiti bolje. Otrokovo samopoškodovanje je v resnici poskus uravnavanja čustev. Otrok ali najstnik ima neko notranjo stisko, ki je ne razume in ne zna rešiti. Srečuje se z močnimi čustvi. Ko se poškoduje, začuti sprostitev teh čustev in olajšanje. Pogosto je lahko tudi obratno. Otrok ne čuti ničesar. Doživlja čustveno otopelost. S tem, ko se samopoškoduje (npr. zagleda kri) in začuti bolečino, se zaveda, da je živ in tako otopelost mine.
Pa še dobra novica za vas (ja, obstaja!):
Vaš otrok se reže zato, ker se želi počutiti bolje. Čeprav se sliši nenavadno, vaš otrok to počne, ker išče rešitev. In trenutno je najboljša rešitev, ki jo je bil zmožen najti to, da se poškoduje. Seveda to ni dobra rešitev. Vseeno pa to pomeni, da vaš otrok želi in išče pomoč. Ni obupal in se predal. Ni suicidalen. Hoče si pomagati!
Kar je potrebno sedaj narediti, je zamenjati način, kako pride do olajšanja napetosti in pomiritve. Torej končni cilj je še vedno isti – počutiti se bolje, pot do tja pa bo kmalu drugačna in do telesa prijaznejša.
- Kako odreagirati na otrokovo stisko? - 24. 4. 2020
- Samopoškodovanje – 5 napak, ki jih naredimo starši - 24. 4. 2020
- Moj otrok se samopoškoduje, kaj naj naredim? - 24. 4. 2020
