Nosečnost je tudi veselje, ni pa zgolj to
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše Barbara Rupar
Z zadovoljstvom lahko napišem, da se o izzivih poporodnega obdobja v družbi vedno več in vedno glasneje govori. Poporodni otožnosti, poporodni depresiji ter poporodni psihozi je skupno to, da nastopijo po porodu. Raziskave v zadnjem času pa spreminjajo naše razumevanje čustvenih izzivov v obdobju med nosečnostjo in zgodnjim materinstvom. Raje kot da govorimo o poporodni depresiji se je začel uporabljati izraz obporodna, ki osvetljuje, da se duševna stiska lahko začne že v nosečnosti. Veliko žensk namreč trpi že v predporodnem obdobju.
V naši družbi je prisoten velik mit o materinstvu. Materinstvo se slika kot stanje konstantnega veselja in občutka izpolnjenosti. Ne želim zmanjševati tega, da je materinstvo tudi veselje in občutek izpolnjenosti, ni pa zgolj in samo to. In kot da nosečnica to že čuti je tudi njeno notranje doživljanje v nosečnosti lahko zelo dvojno. Po eni strani je vesela, si otroka želi, hkrati pa je zelo prestrašena:
»Ko še nisem vedela, da sem noseča, sem popila precej alkohola / sem jemala zdravila, za katere ne vem, ali jih v nosečnosti sploh lahko / sem jemala zdravila, za katera vem, da jih v nosečnosti ne bi smela jemati ipd. Kaj če sem škodovala plodu? Bo moj otroček zdrav? Nisem najmlajša, kaj če rodim otroka z motnjo v razvoju? Kaj neki bodo ugotovili na naslednjem ultrazvoku? Pa na naslednjem? V zelo kratkem času sem imela dva spolna partnerja in ne vem kdo je otrokov oče. Kaj če bom ostala sama z otročkom? Je oče otroka sploh primeren partner? Sem oziroma bom po porodu še privlačna za partnerja? Kaj če si poišče drugo? Bom lahko izgubila vse pridobljene kilograme? Kakšno bo moje telo? Kaj bo z mojo kariero? Kaj če bodo v času moje odsotnosti v službi ugotovili, da me ne potrebujejo več? Kaj če ostanem brez službe? Sem brez službe, kako neki bomo preživeli? Kakšna mama bom? Sem dovolj pripravljena na novo vlogo? Bom sploh zmogla? Mi bo partner pomagal? Je partner pripravljen na novo vlogo? Kaj če bom za vse sama? Enega otroka že imam, kako bom zmogla z dvema? Bom lahko imela drugega enako rada kot prvega? Bom lahko dovolj na voljo prvemu? Kako bo med porodom? Kaj če gre karkoli narobe? Kaj če bom po porodu (ponovno) depresivna? Kdo bo skrbel za dojenčka? Kaj če povem, da nisem v redu in mi bodo dali zdravila? Nočem zdravil, ker ne želim škoditi svojemu plodu oziroma dojenčku.«
Lahko da si otroka niti ne želi in se v njej bije notranji boj celega spektra čustev. Lahko da je izgubila sebi zelo drago osebo in se med nosečnostjo sooča s hudo bolečino, izgubo in žalovanjem. Lahko da je izgubila samega otroka. Hormonskem neravnovesju in nizki ravni energije, ki že naravno spremlja nosečnico, se tako pridružijo še nikdar izgovorjene stiske in strahovi. Zakaj neizgovorjeni? Ker nosečnice v stiski tega pogosto ne povejo nikomur. Občutek krivde, kaj vse so one naredile narobe, in družbena ideja, da bi v nosečnosti vendarle »morale biti zgolj in samo vesele in srečne« sta premočna. Sram jih utiša in jim prepreči, da bi poiskale pomoč. Izolirajo se, pred prijatelji, družinskimi člani in celo zdravstvenim osebjem pa se pretvarjajo, da je z njimi vse v redu.
A te skrbi se prenašajo tudi v poporodno obdobje. Depresija med nosečnostjo je namreč najmočnejši napovedovalec depresije po porodu, saj prva statistično povečuje možnost druge. Ker pa depresija pri mami nadalje povečuje možnost za depresijo pri otrocih, pa je nujno, da začnemo ustavljati to snežno kepo tam, kjer je začela pridobivati na hitrosti – v nosečnosti. Osebno menim, da je eden od načinov tudi ta, da začnemo odkrito govoriti o stiskah med nosečnostjo.
Pomembno je, da se zavedamo, da obporodne stiske obstajajo, da nismo tako same v tem kot se morda zdi in da je velika verjetnost, da se tudi prijateljica, ki je noseča ali pa nosečnica, ki jo redno srečujem na svojem sprehodu sooča s podobnimi strahovi. Pomembno pa je tudi, da vemo, da to, kar se nam dogaja ni sramotno, pač pa boleče. Notranja bolečina pa se lahko začne zdraviti takrat, ko je prepoznana in priznana.
- Nisem popolna, a sem dovolj - 17. 11. 2017
- Mami, koga imaš raje? - 16. 11. 2017
- Sem noseča in v duševni stiski – kako si lahko pomagam sama? - 15. 11. 2017
