Otrok ve, kako naprej – vztraja, da pride do rešitve
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Piše Andreja Semolič
Otrok je pogostokrat preveč oblečen, nahranjen do grla, a v njemu življenjska sila poriva procese reguliranja – mora se shladiti, mora rigniti, mora zbruhati, kar je šlo preveč »not«, mora kričati, mora protestirati, ugovarjati/konfrontirati.
Dostikrat nam je v umu le, da ga ne zebe in da ne bo lačen brez občutka, koliko česa zares je zmožen prenesti. Oziramo se na table meritev količin hranjena, časa hranjenja, plasti oblačil. Ne zanimamo pa se zares, da se potreba po hranjenju odvija sama po sebi in otrok zahteva in je lačen, ko je – upoštevati je potrebno tudi dinamiko genske predispozicije staršev in ne le meritev, koliko je normalno, da poje ali je težak. Izpustimo proces naravnih vzvodov samohranjenja in pristavljamo ali hranimo na čas in količino. Nismo dovzetni za pestrost tega dinamičnega procesa, ki je iz dneva v dan drugačen in ga skušamo nadzorovati, pogojevati in rutinirati. To preprosto zares ne gre.
Tu v tem diapazonu je polje vzpostavljanja odvisnih potreb, da se umirimo, le če se nahranimo ali če nas rešujejo.
Pred temi primarnimi potrebami je dobro, da se umirimo. Še žival ne je takoj, ko neha dirkati ali se je bojevala.
Mati vedno lahko umiri vzdušje in razume proces hranjenja kot naravni vzvod povezovanja in reguliranja. Pogostokrat pa te primarne impulze izrabljamo v korist in moč nadvlade ali obvladovanja otroka.
V usta mu porinemo dudo – lahko z nečim premazano. Lahko vsiljujemo sprejemanje hrane od tega da otroka držimo za brado, kar se je počelo, do tega, da ga spodbujamo, da odpira usta in ga pri tem animiramo ali beremo pravljice, kažemo slikanice in lovimo aviončke in ptičke. Zakaj? Ker je strah pred lakoto premočan in sitost povezujemo z dobrim počutjem in da smo dobri starši.
V bistvu pa s takim načinom odvračamo od avtentičnosti in dvigovanja procesov samoregulacije, ki vsebujejo tudi samozdravljenje in čutenje – intuitivno čutenje, kaj nam dela dobro in kaj škodi, ko zaužijemo.
Zakaj smo žalostni, če otrok pljuva hrano ob uvajanju.? Prav nobene potrebe ni po tem, če razumemo, da vse, preden najprej sprejme v sebe, tudi bo zaradi življenjskega porivka in preživetja, najprej v ustih premleval in pljuval, da okusi in zazna in predpripravi hrano, da jo pogoltne. Teorija dobro uči, zakaj meljemo hrano v ustih. Otrok – mladi človek povsem intuitivno ve, kaj naj sprejme in kaj ne.
Ker tega ne vidimo, ne upoštevamo in zadovoljujemo lastno skrb po skrbi, da ne bo lačen in drugo … in se proces samozdravljenja zapelje v drugih smereh. Seveda otroka lahko dobesedno spitamo, saj nima kaj. Lahko v nedogled pljuva in ne sprejema in se upira, vse dokler ne popustijo pritiski in zlorabe, manipulacije nad njim. V bistvu kliče po dopuščenem prostoru samokontrole, ki mu jo s porivki dobesedno odvzemamo.
Porivki so:
- vtaknjena duda,
- vtaknjena dojka in držanje na njej do vdaje,
- porinjena hrana v roke in usta,
- vztrajanje pogoltnjene hrane s potegom žlice po zgornji ustnici,
- nadziranje hitrosti hranjenja in količine hranjenja,
- odtegovanje hranjenja – določanje, ni še čas, dovolj je, preusmerjanje pozornosti
Govorimo za obdobje razvoja, kjer se vzpostavlja samoregulacija in samoučenje skozi preizkušanje in spoznavanje raznolikosti.
Gre za sodelovanje v odnosu, ki sproti razkriva in uči – dvosmerni razvojni proces – uči upoštevanja, sodelovanja, spoštovanja intimnih mej, volje. Uči strpnosti, prepuščanja. Višje razvito bitje ne zapada v konflikt in borbo z nižje razvitimi možgani(otrok). Višje razviti možgani lahko zaradi lasnih izkušenj dovoljujejo jasne zdrave meje, kjer se manj razviti možgani lahko na izkustvu učijo.
Če nas je strah, da se bo otrok zadavil, ker ne zna požirati, je to popolnoma druga realnost. Kot upoštevanje, da otrok, ko sam seže po nečem, ne pogoltne avtomatično, ampak zelo natančno premleva v ustih in spoznava. Med tem premlevanjem slabe svari izpljuni in dobre melje dalje. Tako razvije sposobnost, ki mu je dana, da ne samo golta in se pri tem zaduši. Ko bo večji in posegal po večjih rečeh bo vedel kako, saj bo deloval skozi izkušanje. Če pa ga venomer hranimo samo s tekočo hrano, je povsem logično, da mu primanjkuje potrebnih izkušenj in ko je večji ima težave, ker smo ga naučili, da le odpira usta in golta.
»Ločimo, ko se otrok upira in ne zmore, ker mu zaradi svojega strahu in skrbi, ki nam ne dopušča premika v nov način, upira tako in drugače, od tega, da zaradi že vzpostavljenega vzorca delovanja, ne naredi drugače, pa bi lahko in tudi zmore vzpostaviti vzorec reguliranja – preboj.
Tudi v primeru, ko zaradi procesov donošenja, rojstva in doživljanja takoj po rojstvu, njegov živčni sistem še ni dozorel in prejema šibke informacije zorenja – tonični preboj delovanja, kjer se vzpostavi organski tok aktiviranja procesov v stiku z gravitacijo in posledico spremenjenega težišča.«
Ko ponudimo ustrezno okolje, da se procesi zregulirajo, otrok dobesedno štarta z vso močjo v samorazvoju naprej – razvojni preboj.
V primeru, da tega ne doživi zaradi različnih razlogov, se prav tako razvija po poti ustaljenih navad in vzorcev kako bi moralo biti. Ker se spregleda ta potencial razvojne kapacitete, se le ta v posamezniku razvija okrnjeno, a bi se lahko v polni dani meri. Potrebno je najti vhod reguliranja in nuditi čas za izkušanje brez določanja kdaj je dovolj in kako bi moralo potekati.
- Pedokinetika – pomen izkušenj, ki jih nabirata dojenček in starš skozi dnevno dinamiko - 28. 5. 2019
- Sesanje in duda – Da ali Ne? - 27. 5. 2019
- Premikanje dojenčka – joj, kaj pa glava? - 2. 3. 2018