Kako in zakaj epidemija vpliva na otroke in mladostnike?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Več kot leto dni trajajoče epidemiološko stanje in z njim povezane situacije so zagotovo vplivale na veliko večino posameznikov, precej močno pa so se dotaknila življenj otrok in mladostnikov. Ti so zaradi razvojnih značilnosti in potreb, možnosti dojemanja oz. razumevanja dogajanja in potem lastne interpretacije vseh informacij ter senzitivnosti na področju čustvovanja, zagotovo najranljivejša skupina.
Vse to dogajanje je bistveno poseglo v najpomembnejše dele njihovega življenja (dnevna in družinska rutina, odnosi z vrstniki, učenje in igre), poleg tega pa je omajalo občutek varnosti, sproščenosti in brezskrbnosti.
Posledice spremenjenih pogojev in omejitev pogojev življenja med epidemijo predstavlja tveganje za pojavljanje izzivov na področju vedenja, čustvovanja, telesa ter nenazadnje učenja.
Otroci in mladostniki se na strese, ki jih doživljajo tekom trenutnega stanja odzivajo zelo različno. To je odvisno od:
- starosti,
- osebnostnih značilnosti,
- načinov odzivanja v obremenilnih situacijah,
- zmožnosti razumevanja dogajanja,
- preteklih izkušenj,
- zahtevnejših življenjskih pogojev (nasilje v družini, otroci staršev, ki težko nadzorujejo svoja čustvene odzive, otroci staršev, ki imajo šibke starševske veščine, otroci v družinah z bolnim družinskim članom, revščina, ipd.),
- podpore, ki jo imajo od pomembnih odraslih.
Posledice na področju vedenja, čustvovanja, doživljanja in učenja ter vsakdanjih rutin se lahko pokažejo hitro ali pa z zamikom in trajajo različno dolgo. Vsak od nas je že opazil, da kadar smo v kakšni stresni situaciji, da v tem času delujemo razmeroma dobro, a ko se situacija umiri, ko se sprostimo, takrat pa nas »udari« vse, kar smo v tistem času potlačili – začutimo vse skrbi, strah, nemoč, jezo, obup … To dobro poznajo npr. menedžerji, športniki, reševalci in gasilci, ki v najbolj stresnih situacijah delujejo fokusirano, a ko je »intervencija« mimo, začutijo kako jih preplavijo vsi občutki, utrujenost in izčrpanost. To je posledica tega, da smo pod vplivom adrenalina, ki naše telo in celotno delovanje našega sistema nekako »drži« in se pravzaprav sploh ne zavedamo, da nam je težko in kaj vse čutimo. To lahko privede tudi do post travmatskega stresnega sindroma, ko ljudje v kriznih obdobjih delujejo razmeroma dobro, a ko se kriza malo umiri, se soočijo z vsem kar je bilo v času krize potlačeno.
Ker trenutna situacija traja že zelo dolgo, poleg tega pa nimamo jasnosti, kdaj naj bi bilo sploh vsega tega konec in ker nadledvične žleze že sedaj zaradi izčrpanosti ne zmorejo več dozirati takih količin adrenalina, da bi čustva držalo »pod preprogo«, se pri veliko ljudeh, še posebej pa trenutno pri otrocih in mladostnikih, pojavlja vedno več stisk in izzivov. »Izbruhne« vse kar je bilo potlačenega v tem letu v povezavi z epidemijo pa tudi drugimi stiskami.
Na spletu se lahko najde ogromno informacij, kako naj otrokom in mladostnikom z besedami pojasnjujemo trenutno dogajanje. Ampak pri otrocih ni tako pomembno, kaj jim govorimo in na kakšen način jim pojasnjujemo dogajanje, saj oni večino informacij pridobivajo preko tega, kaj čutijo pri ljudeh v bližini in v okolju v katerem živijo. Otroci in mladostniki se zelo jasno odzivajo na čustvena stanja v družini ter družbi in tudi če se mi še tako trudimo biti pozitivni, dobre volje ipd., v resnici pa v sebi tega ne čutimo, se bo otrok z vedenjem in čustvi odzval na naše notranje stanje in ne na naše besede ali celo na našo neverbalno »igro«, ki mu jo uprizarjamo. Ker je splošno stanje v svetu s čustvenega vidika izredno zahtevno, pravzaprav otroci in mladostniki nimajo kam uteči in vse to se nekako »zažre« v njih in začnejo delovati in čustvovati na ta način, ki prevladuje v družini in družbi na splošno.
V času epidemije je zato povsem normalno, da se otroci in mladostniki srečajo z izzivi in stiskami, da so zaskrbljeni ali prestrašeni, da čutijo jezo zaradi omejevalnih ukrepov, da se njihovo vedenje spremeni in imajo težave pri samostojnem opravljanju dejavnosti, ki so jih že prej morda obvladovali.
Največ kar lahko mi kot starši storimo je to, da pridobimo informacije o morebitnih stiskah, ki se lahko pojavijo, da prepoznamo in si priznamo stiske, ki jih opažamo pri svojem otroku ali mladostniku ter aktivno, odločno pristopamo in postopamo v situacijah. Tudi v tem primeru velja, da prej kot začnemo reševati neko stisko, hitreje se zadeve lahko uredijo. Dlje kot čakamo, težje in predvsem traja dalj časa, da se potem ponovno vzpostavi stanje, ki je ugodno in v dobrobit otroka ali mladostnika.
Več o stiskah in o tem kaj lahko storimo, bova pisali v nadaljevanju tedna. Vabljeni v Odgovorno starševstvo …
Več informacij na Platea.
- Telesni znaki kot posledica stresa in čustvovanja tekom epidemije - 20. 4. 2021
- Učne stiske pri otrocih in mladostnikih - 19. 4. 2021
- Stiske staršev in kaj lahko naredimo? - 19. 4. 2021
