Ob otrokovem čustvenem izbruhu postanem živčna

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Ob otrokovem čustvenem izbruhu postanem živčna

Piše Ana Bešter Bertoncelj

Velikokrat mamice pravijo, da ob otrokovem joku postanejo živčne in ne morejo narediti ničesar drugega, kot da otroka potolažijo tako, da ga utišajo.

Ena mamica mi je napisala: »Prevečkrat sem že slišala to, da je potrebno predelati svoje izkušnje. Na kakšen način, pa nikjer nisem zasledila. Bi me lahko usmerili, zakaj je to tako in kaj bi morala narediti? Mene otroški jok paralizira. Ne morem razmišljati, ne morem funkcionirati dokler se otrok dere. Če ga nikakor ne morem umiriti, postanem živčna, nervozna in jezna nase, kasneje pa še na otroka, ker se ne moreva umiriti. Potem se pa spomnim, če se umirim sama, se bo tudi otrok. In res deluje. Ampak bi vseeno rada vedela, zakaj postanem taka. Medtem ko se moj mož lahko do otroka obnaša čisto drugače, ko se on dere. Jaz tega ne morem, brez da bi šla čez fazo jeze in obupa!«

Ljudje imamo različne izkušnje iz zgodnjega otroštva. Pa tudi enake situacije lahko različni otroci doživljajo različno. Če so vas starši kot otroka utišali (to so naredili zato, ker je bilo to najbolje, kar so takrat znali), potem se lahko to zbuja, ko joka vaš otrok. Lahko so vas kdaj kje pustili in ste jokali in jokali in nikogar priklicali in ste čutili nemoč, obup in grozo, pa se to zdaj zbuja v vas. Lahko je vzrok tudi kje drugje. Včasih v psihoterapiji pridejo ven različne zgodbe, ki posamezniku pomagajo razumeti, kaj se je dogajalo in zakaj danes tako reagira sam. Če so izkušnje, ki zdaj prihajajo ven iz obdobja, ko ste bili mlajši od treh let (ali celo iz prvega leta), potem niti ni nujno, da boste imeli dostop do njih na način, da boste razumeli, kaj se je zgodilo. Ampak spomin prihaja kot telesni občutek, ker se je tudi takrat zapisal kot telesni občutek, saj niste še imeli razvitih določenih delov možganov tako, da bi lahko logično razmišljali tako kot odrasli.

Nekateri pristopi danes gredo celo v to smer, da niti ne raziskujejo preteklosti, ampak se usmerjajo na to, kako lahko tukaj in zdaj preobrazite tiste vsebine, ki so danes za vas težavne. Ni treba, da vse razumete, je pa pomembno, da se zavedate, da so to VAŠE vsebine. To lahko vidite tudi po tem, da ima vaš mož drugačen odziv na isto situacijo kot vi. Vendar kot sami pravite, se uspete spomniti, da če se vi umirite, da se bo tudi otrok. In to res deluje. Pomembno je, da zmorete samoregulacijo.

Ni težava, če čutite jezo in obup, je pa težava, če na podlagi tega reagirate. Če si dovolite čutiti, hkrati pa ne reagirate, na nek način že transformirate in integrirate svoje pretekle izkušnje. Pomembno je zavedanje, zavestno učenje drugačnih odzivov, če tega ne zmorete sami in je škodljivo za vajin odnos, pa si lahko poiščete tudi pomoč nekoga, ki vas bo na tej poti lahko podprl

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 2]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor