Sočutno starševstvo

Kaj je sočutno starševstvo?

Sočutno starševstvo je poleg avtoritarne in permisivne vzgoje tretji način starševstva, ki je marsikateremu staršu nepoznan. Glavni vzrok je v tem, da sami kot otroci nismo bili vzgajani po načelih sočutnega starševstva, ampak avtoritarno (torej preveč strogo, rigidno, kaznovalno) ali pa permisivno (torej s premalo mejami, preveč materialnih stvari, premalo pa odnosa…). Največkrat pa je bila naša vzgoja kombinacija obeh načinov.

Sočutno starševstvo
Eric Ward/Flickr

Sočutno starševstvo temelji na grajenju odnosa. To pomeni, da niso toliko pomembne same metode vzgajanja, kot je pomemben odnos med nami in otrokom. Iskanje nenehnega stika. Ena od temeljnih predpostavk takšnega načina vzgajanja je, da se (med drugim) otrok neprimerno obnaša takrat, ko ne čuti stika med nami in njim samim. Takoj, ko najdemo način, da začutimo drug drugega, se otrokovo obnašanje umiri in ponovno je pripravljen na sodelovanje, ki je otrokova naravna potreba.

Temelj takšne vzgoje ni ‘popravljanje’ otroka in njegovega obnašanja, temveč osebnostno delo starša samega. Ukvarjanje s svojimi čustvi v težkih, napornih situacijah. Ozaveščanje in preobražanje vzorcev iz primarne družine.

Sočutno starševstvo dovoljuje čustva

Še ena pomembna značilnost sočutnega starševstva je, da otroku (in sebi ter ostalim družinskim članom) dovolimo čutiti in izražati vsa čustva, ki se porajajo v njem. Če otrok čuti žalost, razočaranje, se počuti kakorkoli prizadetega, mu dovolimo, da ta čustva izrazi skozi jok. Joka ne zatiramo, ampak ga dovoljujemo, je celo dobrodošel, saj to pomeni, da je otrok sposoben čustvo čutiti in ga izraziti, ne pa potlačiti. Prav tako dovoljujemo izražanje jeze (skozi kričanje, cepetanje, itd.). Ne dovoljujemo pa agresije, ki se kaže skozi poskušanje poškodovanja sebe, drugih ali predmetov (torej brcanje, grizenje, pljuvanje, zmerjanje, metanje igrač, ipd.). Agresije tudi ne smemo enačiti z jezo, saj je čustvo, ki stoji za agresijo pravzaprav strah in ne jeza, kot je morda videti na prvi pogled.
Če ga je strah, ga stisnemo k sebi in mu zagotovimo, da je varen, saj smo ob njem. Nikakor pa ne zmanjšujemo pomena njegovega strahu, saj je za otroka njegov strah pred npr. majhnim psom ravno tako legitimen in velik, kot je naš npr. pred kačami ali medvedom.

Dovoljujemo torej izražanje vseh čustev. Najbolj pomembno pri tem pa je, da otroku stojimo v takšnih trenutkih ob strani. To ne pomeni, da mu govorimo Ah, saj bo bolje … Kar pomiri se … Saj ni tako hudo … itd.), ampak ga vzpodbujamo in izražamo razumevanje z besedami: Kar daj ven vse, kar te teži … Kar zjokaj se, potem ti bo bolje … Hudo ti je, kaj? … To te je pa res prizadelo … Uh … si pa res jezen, kaj? … Tukaj sem … Varen si …

Berite tudi:  Imate otroka? Noro, prijatelj, noro!

Sočutno starševstvo

Sočutno starševstvo ima mnogo imen. Nekateri ga imenujejo Rahločutno starševstvo, spet drugi Zavestna vzgoja, tretji Povezovalno starševstvo, Pozitivna vzgoja/disciplina, Srčno in duhovno starševstvo, itd. Vsi načini imajo nekatere posebnosti in nekaj skupnih značilnosti. Glavna skupna značilnost sta ravno grajenje odnosa in iskanje stika. Priporočam, da preučite čim več različnih pristopov, da boste izmed vseh stvari lahko izluščili tiste, ki odgovarjajo vaši družini in vašemu načinu življenja. Na koncu članka imate povezave do nekaterih takšnih in podobnih pristopov.

Glavne značilnosti sočutnega starševstva so:

  • Grajenje odnosa in iskanje stika (da lahko gradimo odnos pa moramo iskati skupne trenutke, se z otrokom veliko pogovarjati (ne pridigati), iskati očesni stik, pristonih je veliko objemov in besednih izrazov ljubezni, veliko skupnega smejanja, igranja in ravsanja…)
  • Osebna rast staršev in zavestno negovanje njunega odnosa (v kolikor sta starša skupaj)
  • Dopuščanje čutenja in izražanje vseh čustev, ki se dogajajo v posamezniku
  • Podpora v težkih in čustveno obarvanih trenutkih
  • Zavedanje, da smo vsi ogledalo vsem. Da je torej otrok naše ogledalo, in kar nas moti, utruja pri njem, je nekaj, kar imamo sami in moramo preseči pri sebi. Enako velja za partnerja, ki je prav tako naše ogledalo.
  • Vzgoja brez kazni in nagrad -kar ni enako permisivni vzgoji, saj je tukaj pomembno sočutno, vendar trdno in jasno postavljanje zdravih meja). Vzgoja brez kazni in nagrad je koncept, ki je najbolj tuj večini staršev in ki ga večina staršev najtežje sprejme, saj je kaznovanje in nagrajevanje tako zakoreninjeno v naši družbi, da si uspešne vzgoje brez tega kratko malo ne znamo predstavljati. V sočutnem starševstvu pa sprejemamo naravne posledice otrokovih dejanj in ga pred njimi ne ščitimo (to bi pomenilo, da vzgajamo permisivno).
  • Poleg tega, da ne kaznujemo, tudi ne grozimo s kaznijo, ne ponižujemo otroka, ga ne zmerjamo, se izogibamo besednih zvez nikoli in vedno, ne pridigamo, moraliziramo, se posmehujemo, omalovažujemo, itd.
  • Pohvale izrekamo predvsem opisno. To pomeni, da otroku ne govorimo, da je super umetnik, ampak poskusimo opisati, kaj je nam osebno všeč na sliki, ki jo je narisal/naslikal.
  • Poskušamo iskati rešitve, s katero sta zadovoljna oba- starš in otrok. Dopuščamo, da rešitev najprej predlaga otrok, saj s tem povečamo verjetnost, da se bo otrok dogovora držal, obenem pa vzpodbujamo pri njem kreativno reševanje problemov oziroma izzivov.
  • Besedo problem zamenjamo z besedo izziv (če ima ta pozitiven prizvok, v nasprotnem primeru poiščemo besedo, ki takšen prizvok ima). S tem se notranje naravnamo na to, da je vsaka stvar, pa naj bo še tako zapletena, rešljiva. Samo potruditi se moramo, poiskati v sebi notranje vire, ki nam omogočajo reševanje in morda pobrskati za določenim znanjem, ki ga morda v tem trenutku še nimamo. Dopuščamo tudi iskanje pomoči pri za nas primernih terapevtih, coachih, duhovnih voditeljih, itd. Poiskati pomoč ni tabu.
  • Pri Sočutnem starševstvu smo izločili besedi priden in poreden, saj označujeta otrokovo osebnost. Ravno tako pa pomenita ubogljivost in ne misliti s svojo glavo. Pri Sočutnem starševstvu vzpodbujamo otrokovo kreativnost, razmišljanje s svojo glavo in sodelovanje. Sodelovanje zaradi tega, ker si otrok tega želi (ker čuti, da smo v dobrem odnosu, stiku, ker se čuti sprejetega, ljubljenega in varnega) in ne zato, ker mora ali ker se to spodobi, itd.
  • Še ena zelo pomembna teza takšnega načina vzgajanja je, da starši največ vzgajamo s svojim zgledom. Če sami kričimo na svoje otroke, potem se ne smemo čuditi, da starejša sestrica grdo govori s svojim mlajšim bratcem…Če sami nenehno zremo v ekran, potem je zelo verjetno, da bodo tudi sami otroci želeli biti veliko na tehnoloških napravah ipd.
    Če želimo, da se otrok umiri, k njemu pristopimo umirjeni (če tega ne zmoremo, aktivno iščemo načine, kako lahko to naredimo oz. kaj nam pri tem pomaga) in mu tako pokažemo z lastnim zgledom, kako se soočati s stresnimi situacijami.
Berite tudi:  Odziv na otrokovo "nevihto"

Sočutno starševstvo

Sočutno starševstvo zahteva od nas nenehno učenje

Sočutno starševstvo je zame osebno najtežja oblika od vseh treh oblik starševstva, saj je potrebno nenehno učenje. O sebi, o ljudeh okrog nas in o svetu. Osredotočanje na pozitivno v sebi in otroku, učenje novih veščin komuniciranja. Učenje čutenja in izražanje čustev pri sebi in otroku. Preseganje škodljivih vzorcev iz primarne družine. Učenje zaupati samemu sebi in svoji intuiciji. Prilagajanje in fleksibilnost. Poslušanje. Odpuščanje. Biti zgled.

Za konec pa še nekaj literature in spletnih povezav, ki jih priporočam v branje (od vsakega avtorja ali knjige vzemite le tisto, kar čutite, da je v skladu z vašimi vrednotami. Nekatere zapisane stvari v posamezni knjigi morda niso v skladu s Sočutnim starševstvom, navajam pa jih kot priporočeno literaturo zato, ker velik del knjige je vseeno napisan tako, da je v skladu z načeli Sočutnega starševstva). Torej zaupajte svoji notranji modrosti tudi pri branju.

Literatura

  • Kako se pogovarjamo z otroki in kako jih poslušamo (Faber, Mazlish)
  • Kako se pogovarjamo z najstniki in kako jih poslušamo (Faber, Mazlish)
  • Kako se pogovarjamo z otroki, da se lažje učijo (Faber, Mazslish) – knjiga za učitelje
  • Otroci so iz nebes (dr. John Gray)
  • Knjige Jesper Juula
    • Kompetentni otrok
    • To sem jaz, kdo si pa ti?
    • Od poslušnosti do odgovornosti
    • Družinske vrednote
    • Reci ne brez slabe vesti
    • Hura, gremo jest
    • Družine z najstniki
  • Družinski pogovori (Thomas Gordon)
  • Otroško srce je zaklad (Zinka Ručugaj)
  • Izštekani najstniki in starši, ki štekajo (Dr. Albert in Leonida Mrgole)
  • Pozitivna disciplina (Jane Nelsen, Lynn Lott)
  • Otroci so tega vredni (Barbara Coloroso)
  • Rahločutnost do otrok (Katarina Kompan Erzar)
  • Starši nove generacije (Marjeta Novak in Robert Kržišnik)
Berite tudi:  Zakoreninjen strah pred tujim in drugačnim

Spletne povezave

Janja Urbančič

Janja Urbančič

Sem mamica dveh šolskih otrok, predavateljica in vodja delavnic za starše, avtorica Oksijevega plakata za učenje čustvene inteligence, avtorica Družinskih kartic Igrajmo se-spoznajmo se ter avtorica Partnerskih kartic Igrajva se-spoznajva se.

Vodim Fb skupino Sočutno starševstvo, kjer si lahko preberete več o sočutnem načinu vzgajanja.

Na moji spletni strani www.socuten.si najdete članke, video posnetke s področja sočutne vzgoje, koledar dogodkov, se naročite na e-novičke ali kupite moje izdelke. Vabljeni! 🙂
Janja Urbančič
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]
Janja Urbančič

Janja Urbančič

Sem mamica dveh šolskih otrok, predavateljica in vodja delavnic za starše, avtorica Oksijevega plakata za učenje čustvene inteligence, avtorica Družinskih kartic Igrajmo se-spoznajmo se ter avtorica Partnerskih kartic Igrajva se-spoznajva se. Vodim Fb skupino Sočutno starševstvo, kjer si lahko preberete več o sočutnem načinu vzgajanja. Na moji spletni strani www.socuten.si najdete članke, video posnetke s področja sočutne vzgoje, koledar dogodkov, se naročite na e-novičke ali kupite moje izdelke. Vabljeni! :)

Dodaj odgovor