Otrok in počitniško brezdelje … ali je lahko kako drugače?

Zdaj, ko smo že krepko zajadrali v počitniške vode in ko na vseh socialnih omrežjih beremo zgodbe o počitnikovanju znanih in neznanih prijateljev v različnih obmorskih krajih, se sprašujem, kako preživljajo te dolgo pričakovane proste trenutke otroci in malo starejši, ki so deležni res dolgega oddiha od napornega pehanja za ocenami. Kdorkoli od njih bi si želel še daljši oddih.

otrok-in-pocitnisko-brezdelje-ali-je-lahko-kako-drugace-1
Jônatas Cunha/Flickr

Ko sem sredi junija vprašala našo devetletnico, ali se veseli počitnic, je bil odgovor: ja, mami, itak. Ko postavim tipično starševsko vprašanje: kaj pa šole, se te tudi veseliš? je bil odgovor: ja, sošolke bom pogrešala. No, ja, na tipično vprašanje dobim tudi tipičen odgovor, ki se iz generacije v generacijo ne spreminja.

Ampak moja poklicna žilica mi ni dala miru. Na začetku počitnic sem razmišljala, kako bi svoje tri deklice zaposlila, ko sva z možem v službi. Kajti: odrasli za popoln počitek od službenih obveznosti potrebujemo idealne tri tedne ali vsaj dva tedna. Odvisno od posameznika, seveda. Takrat se trudimo, da bi misli dobesedno preklopili na brezdelje in pozabili na vse tegobe in težave in se … spočili, kajpak. Potem pa nas večina pogreša delo in se lotimo … vrtnarjenja, beljenja sten, popravila ograje, česarkoli, da si zapolnimo dneve.

Kaj pa tisti, ki svoje obveznosti »služijo« v šolskih klopeh? So upravičeni do dvomesečnega brezdelja in t.i. počitka? Glede tega obstajajo različna mnenja. Če bi vprašali učitelje, bi svojim učencem najraje dali še kakšno domačo nalogo za počitnice, da ne bi pozabili ravno vsega kar so se naučili v zadnjem letu. In tako tudi njihov trud poučevanja ne bi bil zaman. Doživela sem celo, da je razredna učiteljica za vse svoje učence kupila nove matematične delovne zvezke, da bi otroci med počitnicami še kaj možgansko migali. Zavzetost je bila res velika, saj je tudi strošek za delovne zvezke šel iz njenega žepa. Ko sem jo vprašala po razlogu takšnega dejanja, mi je odgovorila nekako tako: med počitnicami je dovolj časa, da se znanje utrdi in septembra otroci v šolo ne pridejo kot popolni nevedneži.

otrok-in-pocitnisko-brezdelje-ali-je-lahko-kako-drugace-3
Tim Pierce/Flickr

Dobro. Če pobrskamo po spominu, ko smo sami hodili v šolo, s kakšnim znanjem smo se septembra vrnili v šolske klopi? Mesec september je bil že takrat namenjen predvsem ponavljanju pretekle snovi in osveževanju znanja. Učitelji pa so se vsako leto znova razburjali, le kaj smo delali celo poletje? Je torej zgornja metoda smiselna? Ali drugače – naj otroke, dijake med počitnicami zaposlimo ali prepustimo »počitku« in brezdelju? In če se kot starši odločimo, da bomo svojega otroka med dvomesečnimi počitnicami nekoliko zaposlili in ga ne prepustili popolnemu brezdelju, kakšna naj bi ta zaposlitev bila? Prostovoljno delo, študentsko delo, delo na kmetiji, gospodinjska opravila, učenje/ponavljanje »za nazaj« …? Predvsem pa, ali smo vztrajni in dovolj trdni v svoji odločitvi?

Za dijake in študente počitniško delo ni težava. Na voljo je kar nekaj možnosti, kjer si lahko prislužijo celo nekaj denarja. Seveda so s tem opeharjeni za nekaj dni poležavanja na morju, pa vendar z delom pridobijo tudi drugačno naložbo – v znanje, izkušnje in prihodnost. Nenazadnje, tudi v izgradnjo svoje osebnosti. Ko najstnik pride do nas s predlogom o počitniškem delu, smo starši več kot navdušeni. Super, bo vsaj nekaj delal!

Kaj pa šoloobvezni otroci, ki so za takšno obliko dela še premladi? No, mi smo se odločili tako: najmlajša je premajhna za kakršnekoli dolžnosti in uživa poletje pri babici, za starejši dve, ki bi se sicer še igrali od jutra do mraka, pa je vseeno padla odločitev, da v najini odsotnosti tudi kaj postorita. Delo je prilagojeno njima in takšno, ki ga obvladata. Pospravita posodo iz pomivalnega stroja, uredita svoji otroški sobi, na dvorišču izkopljeta plevel ipd. Rezultat mojega optimizma, da bosta sestri »stopili skupaj« in si pomagali: kljub začetnim težavam, sta se naučili odgovornosti, dogovarjanja in medsebojne pomoči. Šola za življenje. In najino spoznanje, da so otroci sposobni narediti veliko več kot mislimo, če jim le damo priložnost.

otrok-in-pocitnisko-brezdelje-ali-je-lahko-kako-drugace
Dana/Flickr

Pa šola? Postavimo jo na stranski tir za nekaj časa, nanjo nas spomnijo samo učbeniki in zvezki, ki jih je še potrebno kupiti. Iskreno – tudi starši potrebujemo oddih že od same besede šola. Pri nas se o njej začnemo pogovarjati šele po avgustovskem dopustu, ko kujemo načrte kaj si želimo in ali lahko kaj izboljšamo v naslednjem šolskem letu. Konec koncev tudi otroci potrebujejo spremembo aktivnosti in dejavnosti ter počitek od šolskih obveznosti. Če smo dovolj izvirni, lahko le-te obnovimo na poti na izlet, morje ali mimogrede, ko računamo, koliko denarja potrebujemo za tri kepice sladoleda.

Le-tega pa vam želim še veliko.

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.
Lea Cerin
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.

Dodaj odgovor