Zakaj je kazen še najmanj vzgojna? In o razvajenosti.

Danes je mnogo člankov o razvajenosti otrok, o tem, kako zaradi njih razpadajo šolski in drugi sistemi in kako gre naša družba in vse ostalo “v maloro”. Noro navdušeni nad takšnimi članki in prispevki so še posebej starejši modrovalci ali pa zgražajoči se posamezniki, ki sami še nimajo otrok, vendar blazno radi komentirajo in razpravljajo o razvajeni mulariji in zahtevnih otrocih, ki ne upoštevajo nikogar in ničesar. Zares mnogim gredo takšni nevzgojeni razvajenci na živce… mi pa spomin deluje tako dobro, da se spomnim, da so bili nekateri izmed njih v otroštvu prav takšni.

zakaj-je-kazen-se-najmanj-vzgojna

Že res, se strinjam, kot se danes vsi strokovnjaki s tega področja – permisivna vzgoja je kresnila mimo in za otroka in za družbo ni koristno, da lahko mali tiran počne čisto vse, kar si zamisli in zaželi. Mnogi starši se trudijo takoj ustreči vsem njegovim zahtevam in željam (ko bi jih vsaj znali ločiti od potreb…), ubogi otroček pa je še kar nezadovoljen. Za nič se ne zna potruditi, nič ne zna ceniti, v ničemer zares uživati, na daleč pa izgleda kot da mu nič ne manjka. Tovrstna (ne)vzgoja pa lahko celo pomeni zanemarjanje otroka – v smislu “imej vse in delaj kar želiš, samo da imam mir.”

Permisivna vzgoja je postala popularna nekje v času generacije staršev sedanjih mladih staršev. Takrat naj bi se pisalo o tem, kakšno škodo in posledice in travme na otroku pušča avtoritativna vzgoja, ki temelji na kazni. Ta je lahko fizična ali verbalna, psihična, lahko gre za dolgotrajno ignoriranje staršev. V debate o tem, kaj je huje, se niti ne mislim spuščat.

Vzgoja, ki temelji na kazni (ob pomanjkanju občutka bližine in sprejetosti) popolnoma pokvari odnos med staršem in otrokom. Najpogosteje kar za vedno.
To je verjetno res. Zelo stroga avtoritativna ali celo avtoritarna vzgoja puščata posledice, in to dosti hujše kot razvajenost. Vzgoja, ki temelji na kazni (ob pomanjkanju občutka bližine in sprejetosti) popolnoma pokvari odnos med staršem in otrokom. Najpogosteje kar za vedno. Poleg tega spodbuja negativna čustva (npr. jezo), otrok jih zadržuje v sebi, ne sme jih izraziti, ne nauči se jih razrešiti, zapira se vase, kuha zamero, goji občutke manjvrednosti, se začne upirati staršem… Vse to lahko vodi tudi v delikventna (ali avtodestruktivna) vedenja in razne težave se lahko začnejo šele v najstniških letih! In potem se sprašujejo “zakaj je tako težaven, saj je bil vedno priden.” Ubogal je iz strahu, ne da bi se mu to zdelo vsaj malo potrebno in smiselno.

zakaj-je-kazen-se-najmanj-vzgojna-in-o-razvajenosti

Se pa staršem sprva zdi kazen zelo učinkovita. Ena čez rit je morda edino, kar zaleže – vendar, roko na srce, če se to dogaja pogosto, kaže na slabo samokontrolo staršev in na dejstvo, da so že zdavnaj zamudili in vse skupaj zafurali. Sicer nerada obsojam, ampak nasilje (čustveno zanemarjanje in druge krivice) nad najšibkejšimi so stvari, na katere bi morali opozarjati. Najšibkejši pa so ravno otroci.

Nasilje (čustveno zanemarjanje in druge krivice) nad najšibkejšimi so stvari, na katere bi morali opozarjati.
Smilijo se mi obojni. Tako tisti razvajeni, nespoštljivi in večno nezadovoljni, kot tudi tisti prestrašeni, poniževani in vsestransko zatirani. Razvajene otroke samo veliko prej opazimo, ker so za družbo toliko bolj moteči! Tisti (že zdavnaj brezskrbnega otroštva) prikrajšani, brez vsakršne samozavesti in motivacije, tihi v ozadju, z občutki sramu in strahu, osamljeni in brez nasmeha – tisti ne motijo (ne ogrožajo) nikogar. Ne mislite, da je takšnih malo, samo ker jih ne opazimo.

Smilijo se mi obojni, ker tako veliko staršev ne zna stopiti iz sebe, kritično ovrednotiti svojih načel in pristopov in svojega vpliva na otroka… Ne želijo vedeti ali pa ne vedo, da ima vse, kar naredimo ali ne naredimo prva leta, na otroka velik vpliv za celo življenje, ga oblikuje in mu da takšno ali drugačno popotnico.

Ko bi se le več staršev zavedalo, da so otroci velikanska odgovornost. Da bi jim kot starši morali biti čim boljši zgled, jih voditi, jih učiti, jih usmerjati, jih spodbujati in jim stati ob strani; jim tudi pustiti, da se učijo na lastnih napakah in jih imeti radi – brezpogojno. Sliši se več kot težko. Pa saj otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Samo dovolj dobre in vsaj približno čustveno ter osebnostno zrele. Seveda ni lahko… napake delamo vsi in s tem ni nič narobe (sploh če se jih tu in tam zavemo).

Tako kot marsikdaj v življenju, tudi pri vzgoji niso najhitrejše rešitve najboljše. Otroke imamo zato, da jih imamo radi. In zato se za njih trudimo biti dobri starši. Dobri starši pa smo tudi, če postavimo meje in če ne ustrežemo vsaki želji in tudi, če so otroci kdaj jezni na nas, ker ni vse po njihovo.

Čez leta bodo razumeli, da nam je bilo kdaj težko, ker nismo želeli popustiti, vedno kupiti lizike in kaj vem česa vsega še.

Predvsem pa bodo vedeli, da smo bili vedno tu – za njih in ob njih, ko so nas potrebovali. Tudi, ko niso bili najboljše volje…

Otroštvo je prekratko in odnos predragocen, da bi se ves čas samo spravljali v borbe, glede vsake malenkosti.
So vedenja, ki jih ne smemo kar tolerirati. Vseeno pa takrat (ali pa še posebej takrat), ko so neznosni, otroci potrebujejo naše sprejemanje in zavedanje, da ob vsem tem, kar doživljajo, niso sami, da jih skušamo razumeti, postaviti omejitve (tudi te pomenijo varnost), jih podpirati in jim pokazati, kako bi bilo bolj prav. Oni pa se morajo naučiti upoštevati druge.

Otroci že zgodaj potrebujejo občutek, da so v redu takšni, kot so. Sami po sebi oziroma kot osebe. Občutljivi so na naše besede in dejanja, pa čeprav tega na prvi pogled ni videti. Na primer – če jih imamo za poredne, to ponotranjijo in se vedejo v skladu s tem. Sploh če ob nagajanju in razgrajanju dobijo največ naše pozornosti (ko so pridni pa ne), jo morda na takšen način iščejo; zato se vprašajmo, kaj nam z vedenjem sporočajo. Otroštvo je prekratko in odnos predragocen, da bi se ves čas samo spravljali v borbe, glede vsake malenkosti; dovolj bi bilo že nekaj več naše doslednosti pri pravilih, ki smo se jih odločili postaviti v skladu s svojimi vrednotami.

Bolj kot se osredotočamo na njihove pozitivne lastnosti in trenutke lepega vedenja, boljši lahko otroci postajajo in raje sodelujejo. S tem spodbujamo njihovo naravno željo po ugajanju staršem in čez čas spoznavajo, da se jim splača, da se tako vsi bolje razumemo in da koristi njim samim. Že sedaj oblikujemo odnos, ki ga bomo imeli z otroki (tudi ko odrastejo) in našemu zgledu bodo sledili. Ko jih s svojimi velikimi pričakovanji želimo pripravljati na življenje torej ne pozabimo, da so otroci v osnovi čustvena bitja in se šele učijo kontrole nad svojimi čustvi, pa tudi (samo)discipline, koncentracije in socializiranega obnašanja. Torej, marsikaj ne naredijo prav, se še učijo.

Tako kot se mi, konec koncev, še vedno učimo, nasploh in tudi – kot starši…:)

Mamiblog

Vita

Vita

Sem mamica dveh otrok, ki najde čas in veselje za pisanje in vodenje/ustvarjanje fb strani Čustveno inteligentno starševstvo
Vita
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 3]

Morda vas zanima tudi ...

Vita

Vita

Sem mamica dveh otrok, ki najde čas in veselje za pisanje in vodenje/ustvarjanje fb strani Čustveno inteligentno starševstvo

Dodaj odgovor