Pravljica: Dežnik, ki je hotel biti dovolj velik za vse

Na kljuki majhne hišice ob robu gozda je visel rumen dežnik.

Bil je čisto navaden dežnik. Imel je lesen ročaj, osem tankih reber in eno majhno zaplato na mestu, kjer ga je nekoč opraskala veja.

A imel je zelo veliko željo.

Hotel je biti dovolj velik za vse.

Prva kaplja

Nekega jutra so se nad gozdom zbrali sivi oblaki.

Kap.

Prva kaplja je padla na kamen.

Kap, kap.

Še dve sta pristali na travi.

Rumen dežnik se je razprl.

Pod njega je pritekla miška Mici.

»Hvala!« je rekla in se stisnila pod rumeno streho.

Dežnik je bil vesel.

Potem je priskakljal zajec.

»Je še kaj prostora?«

»Seveda!« je zašumel dežnik in se poskusil raztegniti.

Miška se je pomaknila malo levo. Zajec malo desno.

Vsi so ostali suhi.

Vedno več prijateljev

Dež je postajal močnejši.

Izpod praproti je prilezel jež.

»Lahko tudi jaz?«

Dežnik se je napel, kolikor se je mogel.

»Pridi!«

Jež se je stisnil med miško in zajca. Nekaj kapljic je padlo na njegove bodice, vendar ga ni motilo.

Nato je pritekla veverica.

Za njo polh.

Za polhom majhna žaba.

»Vsi pod mene!« je klical dežnik.

Njegova rebra so se tresla.

Ročaj se je nagibal sem in tja.

Rumeno platno je bilo napeto kot boben.

»Še malo,« si je govoril. »Moram biti dovolj velik za vse.«

Ko ne gre več

Takrat je izza grma prišla srna.

Bila je mokra od uhljev do repa.

Dežnik jo je zagledal in se na vso moč poskusil povečati.

»Pridi še ti!«

A ko je srna naredila korak bližje, je veter potegnil skozi drevesa.

Frrrr!

Dežnik je zanihal.

Njegova rebra so zaškripala.

»Ne morem,« je tiho rekel.

Prvič tistega dne ni rekel: »Pridi.«

Rekel je: »Ne zmorem vseh skriti.«

Za trenutek je bilo slišati samo dež.

Miškina ideja

Miška Mici je pokukala izpod rumenega roba.

»Morda pa ti ni treba.«

Dežnik ni razumel.

»Ampak hočem pomagati.«

»Saj pomagaš,« je rekla miška. »Samo ne sam.«

Zajec je pokazal proti velikemu hrastu.

Pod njegovimi gostimi vejami je bilo skoraj suho.

Veverica je stekla naprej in našla še votel štor, v katerega sta se lahko skrila miška in žaba.

Srna je stopila pod hrast.

Jež se je stisnil ob korenino.

Rumen dežnik pa je ostal nad zajcem in polhom.

Naenkrat je bilo prostora dovolj.

Največji dežnik v gozdu

»Poglej,« je rekel zajec. »Zdaj smo vsi na suhem.«

Dežnik je pogledal levo in desno.

Res je bilo.

Nihče ni stal čisto sam.

Nihče ni potreboval, da bi rumeni dežnik postal večji, kot je lahko bil.

Potrebovali so samo dobro idejo in drug drugega.

Ko je dež ponehal, so kapljice zdrsnile z rumenega platna.

Dežnik se je počasi zaprl.

»Danes nisem bil dovolj velik za vse,« je rekel.

Miška se je nasmehnila.

»Ne. Danes smo bili vsi skupaj dovolj veliki za vse.«

Od takrat rumeni dežnik ni več poskušal pokriti celega gozda.

Ko je lahko pomagal, se je razprl.

Ko ni mogel, je vprašal: »Kdo mi lahko pomaga?«

In čudno – odkar ni več poskušal vsega narediti sam, se mu je zdelo, da je pod njim vedno več prostora.

Po zgodbi se lahko z otrokom pogovorite o tem, kdaj je lepo pomagati in kdaj je prav prositi še koga za pomoč. Če vas zanima sodelovanje tudi v vsakdanjih družinskih situacijah, preberite tri orodja za spodbujanje otrokovega sodelovanja. Pri razvijanju samostojnosti je uporabna tudi vsebina ali se starši včasih trudimo preveč olajšati otrokovo življenje. Za drugačen pogovor o pogumu pred novim korakom pa lahko preberete še pravljico o lisički Lili in velikih šolskih vratih.