Se starši trudimo preveč, da bi otroku olajšali življenje?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

V eni od prejšnjih objav sva pisali o vzgojnih slogih. Danes opažava, da je v porastu permisivni vzgojni slog. Pa morda niti ne permisivni vzgojni slog kot ga v osnovi opredeljujemo, opažava namreč določene specifike permisivne vzgoje zadnjega časa. 

Za mlade mamice je danes izredno pomembno, da optimalno poskrbijo za otrokov razvoj. To počnejo tako, da iščejo in kupijo najboljši voziček, potem iščejo in kupijo najlepšo otrokovo posteljico, pa najlepša in najbolj kakovostna oblačilca, sledi najboljše in najbolj kakovostno kolo – tako, ki je ultra lahko, da bo otrok imel kar se da najmanj težav pri učenju vožnje kolesa. Pogost pomislek tukaj je, če mu bo pretežko, ne bo želel kolesariti. A kaj to zanj pomeni?

Vse zgoraj našteto je sicer smiselno do neke mere. Ko kot mati večino časa porabite za študiranje in iskanje pripomočkov, ki bodo za otroka optimalni, ste to mejo prestopili. Zakaj? Ker to otroku v resnici ne koristi, če na ta način izgublja nekaj pomembnejšega – vašo aktivno prisotnost. 

Kot starši seveda za otroka želimo le najboljše. Poskrbimo za najboljša nepremočljiva oblačila, za najboljše čeveljčke itd. Nevarno pa je, da v poplavi vseh izdelkov s katerimi smo dandanes bombardirani, pozabimo na ključne zadeve – vrednote, značilnosti, vedenja, ki jih želimo pri otroku spodbujati. Če zmoremo to dvoje, potem je to super. A večina obojega ne zmore. Izgubimo se v »iskanju najkvalitetnejšega«.

Zato je smiselno, da največ svoje energije porabimo za odločitev o tem, na kakšen način bomo otroka vzgajali (kaj nam je pomembno, pri čem bomo vztrajali, kaj bomo dopuščali, na kakšen način bomo poskusili biti vzgojno učinkoviti, …) in se o tem dogovorimo s partnerjem. To je prvi in ključni korak, ki bi ga moral narediti vsak starš že v času nosečnosti. Sledi spodbujanje gibanja na vse možne načine – ker se preko gibanja razvijajo otrokovi možgani. To gre seveda z roko v roki z našim aktivnim preživljanjem časa z otrokom. Preko takih aktivnosti naj otrok spoznava svet okoli sebe, ostaja radoveden, se uči ipd. Šele, ko imamo to pod streho, začnimo razmišljati o pripomočkih. Tudi takrat pa je smiselno razmisliti – je res naš cilj, da otrok vse naredi čim prej? Kaj otrok razvija, če mu ne gre? Kaj razvija, če se mora potruditi in je večkrat neuspešen? Ali želim to spodbujati? Ali določen pripomoček spodbuja otrokov razvoj ali mu zadeve z našimi pripomočki zgolj olajšujemo?

Psihoterapevtka Lori Gottlieb v enem od svojih člankov opozarja na to, da moderna obsedenost staršev s srečo svojih otrok, pravzaprav otroka obsoja na nezadovoljstvo v odrasli dobi. Kar je še en pomemben vidik moderne vzgoje. Avtorica v prispevku piše o tem, kako se je kot mlada mamica soočala s številnimi raziskavami s področja razvojne psihologije, ki ustvarjajo pritisk in postavljajo vprašanje – kako biti dovolj dober starš.

Ugotovitve raziskav so namreč jasne – če kot starš ne uspeš rezonirati s svojim otrokom, se odzivati na njegove potrebe, mu ne nameniš dovolj pozornosti, ali spregledaš kakšen pomemben namig, bo tvoj otrok čez nekaj desetletij na psihoterapevtskem stolu, pred škatlo papirnatih robčkov, govoril o stvareh, ki jih je mama naredila in ki jih oče ni. Po 50 minut tedensko, nekateri tudi več let.

A Lori dalje piše, da mnogi klienti s katerimi ima opravka, nimajo npr. preveč kritične mame ali odsotnega očeta. Pravzaprav so mnogi klienti poročali, da so starši njihovi prijatelji, da se z njimi zelo dobro razumejo. Mnogi se nad svojimi starši sploh niso pritoževali.

Starši njenih klientov so svoje otroke podpirali, omogočali so jim svobodo, da raziščejo svoje interese, bili so jim na voljo, pomagali so jim z domačo nalogo, kasneje, ko so odrasli, so jim pomagali tudi finančno. Bili so torej krasni starši. A njihovi otroci so kljub temu končali na psihoterapiji? 

Avtorica prispevka se sprašuje ali je mogoče, da so naredili preveč? Kaj se pravzaprav dogaja?

Pravzaprav se je spremenil naš pogled na srečo. Danes ni več dovolj, da smo srečni – če smo lahko srečnejši. Cilj je biti srečen neprestano, vsak dan v tednu. Sreča, kot produkt našega načina življenja je odlična stvar. A sreča kot cilj, je recept za katastrofo.

Cilj mnogih staršev je, da bi bili njihovi otroci neprestano srečni. Želijo se izogniti vsakemu neprijetnemu občutku, vsaki frustraciji. A ne pozabite, če otroci ne bodo občutili neprijetnih občutkov, ne bodo razvili psihološke imunosti in vseh drugih kvalitet, ki jim bodo v življenju še kako koristile. 

Kim in Neva Pletikos

Neva Strel Pletikos

Neva Strel Pletikos

Sem univ.dipl.pedagog, prof.sociolog, transakcijska analiza – counsulter, NLP – praktik coach, s končnami dvoletnim usposabljanjem iz teorije izbire.

Vabljeni na mojo stran cor.si

Rezervirajte si termin za 20 minutno brezplačno svetovanje po telefonu. Ponujamo pa tudi druge oblike svetovanj glede vzgoje oziroma učnih težav. Prijavite se na naslov info@cor.si.
Neva Strel Pletikos

Latest posts by Neva Strel Pletikos (see all)

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor