Še vedno verjamete mitu, da lahko dojenčka razvadite?

“Saj je sit in previt, nič mu ne manjka. Naj joka …”
Potreba po naši bližini in toplini ni za dojenčka nič manj pomembna kot poln trebušček, počitek ali suha plenička.

Še vedno verjamete mitu, da lahko dojenčka razvadite?

Odrasli smo dokaj racionalna bitja, majhni otroci pa žal (še) ne. Ne znajo se še sami pomiriti z mislijo “to nič ni hudega, vse bo v redu.” V bistvu sploh še nimajo besednega zaklada, s katerim bi lahko razmišljali.

Predstavljajte si doživljati svet samo skozi občutke in čustva … Majhni dojenčki se niti ne zmorejo zavedati, da obstajate, če vas ne vidijo, vonjajo in čutijo blizu sebe.

Njihov jok bi prenašali veliko lažje, če bi se spomnili na Pantleyevo misel: Otrok nam ne povzroča težkih trenutkov, ampak jih doživlja.

Dojenčkov jok je lahko slišati zelo dramatično in večino staršev ne pusti ravnodušnih, nanj se instinktivno odzovejo… Veliko pa jih žal še vedno verjame, da dojenček “izsiljuje”, da ga z nošenjem, pogostim dojenjem, skupnim spanjem in tolaženjem “razvajajo”, kar prinaša nepotreben stres in lahko veliko škodo. (O tem si lahko preberete že marsikje, npr. v knjigi Znanost o vzgoji).

Če se postavimo v možgane dojenčka, je evolucijski strah, ki ga dojenček sporoča z jokom, da si zagotovi bližino staršev (od česar je odvisno njegovo preživetje), zelo resničen in situacija je zanj dejansko zelo dramatična.

Delovati intuitivno in pomiriti glasen, kričeč in nemočen jok dojenčka je načeloma lažje kot pa ga prenašati ali zapreti vrata in se kot obupan starš jokati pred njimi. Naša odzivnost na njegov jok pa je osnova povezanosti ter usklajenost med staršem in otrokom, osnova zaupanja in našega kasnejšega odnosa z njim.

Zavedati se moramo, da dojenček komunicira predvsem z dotikom. Naš dotik je neprecenljiv, čisto naravno delujemo, ko otroka dvignemo, stisnemo k sebi, ga pomirimo v naročju, z dojenjem, ga negujemo, crkljamo, se z njim od blizu pogovarjamo. Vedno več je tudi spoznanj stroke kako koristno je zanj nošenje, spanje blizu staršev, stik naše kože z njegovo že takoj po rojstvu in tudi kasneje…

Najboljši odziv na jok dojenčka je torej, da se odzovemo. Tudi če nič ne pomaga, je razlika ali dojenček joka sam ali pa smo takrat z njim. Včasih je največ kar lahko storimo, da ga imamo pri sebi. Da smo ob njem, ko mu je hudo in joka – ko ima krče, je razdražljiv, bolan ali karkoli drugega, kar nam ne zna povedati.

Dolgotrajen dojenčkov jok moramo vzeti resno. Kasneje je možno pri otrocih tudi ločiti različne vrste joka… Gre namreč za zadovoljevanje čustvenih potreb, našo oporo in bližino, takrat ko jo potrebujejo.

Tukaj se začne sočutje … Če smo kot človek in starš sposobni empatije, če nas ne omejuje kup dvomov in strahov ali lastnih konfliktov, je vse to nekaj samoumevnega. Bolj je bitje nebogljeno in odvisno od nas, več sočutja in naše pomoči potrebuje.

Vita

Vita

Sem mamica dveh otrok, ki najde čas in veselje za pisanje in vodenje/ustvarjanje fb strani Čustveno inteligentno starševstvo
Vita
Ocena:
[Skupaj: 7 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Vita

Vita

Sem mamica dveh otrok, ki najde čas in veselje za pisanje in vodenje/ustvarjanje fb strani Čustveno inteligentno starševstvo

Dodaj odgovor