Kaj naj delam?

Ali se tudi vi pogosto znajdete v situaciji, ko vas vaš otrok vpraša: »Kaj naj delam?« Se pogosto zalotite, da otroku na takšno vprašanje tudi odgovorite? Mu v odgovor ponudite eno aktivnost ali kar celo paleto aktivnosti? Če so odgovori na zgornja vprašanja pritrdilni, se zagotovo vrtite v začaranem krogu vzgoje vašega malčka.

Kaj naj delam?

Starši se zelo dobro zavedamo, kakšnega pomena je zagotavljanje telesnega zdravja in varnosti otrok. V naši družbi velja cel kup nenapisanih pravil, s katerimi poskušamo obvarovati naše malčke pred telesnimi nevarnostmi. Tako zavarujemo električne vtičnice in namestimo varovalno ograjo, še preden se malček odpravi na pot domov iz porodnišnice. Ko malce odrastejo, jih privezujemo v ustrezne avtomobilske sedeže za otroke in pazimo, da mali kolesarji skrbno in varno namestijo čelado na glavo. Vse tja do najstništva jih opozarjamo, naj se ne pogovarjajo s tujci. Kaj pa čustva in vedenje naših otrok?

Ta del otrokove vzgoje je v naši družbi vedno bolj pozabljen, potisnjen ob stran, mogoče celo tabu tema. Nanjo se spomnimo šele takrat, ko se čustvene in vedenjske težave že pojavijo.

Vse več otrok se pred zanje stresnimi dogodki, kot so odhod v vrtec, ločitev od njihove najljubše igrače, pisno ali ustno preverjanje znanja, odhod na teden aktivnosti brez staršev, sooča s psihosomatskimi obolenji. Če smo dobri opazovalci, lahko otrokove frustracije prepoznamo že v njegovi telesni pojavi – bledica, konstantno žalosten obraz, sključena drža telesa, počasno in mrko gibanje, nezainteresiranost, drugačno vedenje kot je zanj značilno. Sicer pa jih lahko prepoznamo po glavobolih, bolečinah v trebuščkih, nenadnih slabostih, vročini. Takrat mora staršem zazvoniti alarm!

Otrok je v obdobju odraščanja kot spužva – vase posrka nešteto in eno informacijo, zgled, pravilo, običaj, navado. Otrok, ki ga je neprestano strah in ki ob vsaki novi situaciji doživi tesnobo in negotovost vase, z veliko težavo oblikuje svojo osebnost. Prav tako obstaja verjetnost, da bo imel velike težave pri prilagajanju na socialno okolje v katerem živi.

Naj se na tem mestu vrnemo k našemu vprašanju na začetku. Otroštvo je dolg in naporen maraton, na katerem naši malčki doživijo številne vzpone in padce. Socialno okolje ima namreč na vsakem koraku pripravljeno novo prilagoditev za naše otroke in pogosto rečemo, da imajo polno dela sami s seboj. Zatorej, ali ni malce čudno, če nas naš malček vpraša, kaj naj dela? Takšno in podobna vprašanja moramo prepoznati kot njegov način izražanja dolgčasa.

Toda, kako je otroku sploh lahko dolgčas, če ima okrog sebe polno dražljajev, ki jih mora še spoznati, občutiti, otipati, poskusiti? Zakaj se je naš otrok znašel v takšni notranji praznini, ko nima občutka jaza in premalo notranje energije, da bi se lahko samoiniciativno lotil spoznavanja sveta? Gre za vprašanja, na katera ni enoznačnega odgovora. Je pa enoznačen odgovor na naše vprašanje na začetku.

Pustimo otrokom, da se sami domislijo novih aktivnosti, da se sami domislijo novih načinov raziskovanja sveta, da se sami domislijo, kaj vse potrebujejo za določeno aktivnost. Poskušajmo se brzdati in naj otroku ne služimo kot glavni organizator njihove igre, kjer se bo učil povsem po naših pravilih – pravilih odraslega. Omogočimo mu raje več časa za samostojno igro.

Igra je nekakšna priprava na življenje, je dejavnost za zabavo, ko otrok z njo eksperimentira ter prevzema nadzor nas svojim življenjem – skratka, igra je vzgoja. Namen igre ni, da otrok z njo doseže tiste cilje, ki si jih je postavil odrasel. Prepustimo igro in njegovo vodenje tistim, ki njeno definicijo najbolj čutijo – otrokom. Soigralec pri igri pa je vedno dobrodošel! A kot odrasli moramo v igro vstopiti z mislijo, da omogočanje pristnega doživetja omogoča tudi vzgojo!

Zatorej nič ne bo z receptom za vzgojo. Tudi če bomo skrbno zmešali 3 zvrhane žlice pohvalnih besed, 4 čajne žličke konstruktivnega žuganja, ½ skodelice jasnih zahtev, 1 veliko zajemalko zaupanja vase, dodali 1 ščepec smeha ter 1 ščepec ljubezni, dober tek ni zagotovljen!

Naj za konec dodam še eno misel. Naši otroci poleg znanj in spretnosti potrebujejo tudi vrednote, ki jih bodo vodile skozi življenje in jim pomagale pri sprejemanju pravih odločitev ter grajenju boljšega sveta zase in za druge. Več o tem si boste lahko prebrali v naslednjem zapisu. Do takrat pa razmišljajte, ali mar niso vsi danes izpostavljeni vidiki pogoj, da se vzgoja za vrednote sploh lahko začne?

Nika Petelin

 

Playness

Playness

O podjetju Playness d.o.o.: Misija podjetja Playness je opozarjanje na pomembnost igrivosti ter telesne aktivnosti vseh ljudi, ne glede na starost. Kot vodilo v gibalnem opismenjevanju najmlajših uporabljajo Playness pedagogiko, ki sloni na stebrih telesnosti, igrivosti, gibanja in vrednot. Svoje znanje ponujajo v sodelovanju z vrtci in šolami, kjer v obliki seminarjev in delavnic pomagajo tistim, ki so v procesih vzgoje mladih naše glavno upanje – vzgojiteljem, učiteljem ter seveda staršem.
Playness
Ocena:
[Skupaj: 14 povprečno: 4.9]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor