Adijo, občutek krivde!

Adijo, občutek krivde!

Trudim se, da ljubeče vzgajam svoja otroka. Verjetno si tudi ti v tej druščini, če bereš tale zapis. Me pa sem in tja »odnese« in nisem preveč ljubeča. Utrujenost, neprespanost in preobremenjenost naredijo svoje. Pa tudi otroka znata z neverjetno natančnostjo pritisniti ravno tam, kjer je vroča točka. Saj poznaš ta občutek, kajne? In potem, ko se umirim in se z otrokoma povežem nazaj, ostane ta grenak priokus, ki se mu reče občutek krivde. Ja. Ta črv, ki najeda in najeda in najeda in me spravlja v slabo voljo. Če sem čisto natančna, se sama spravljam v slabo voljo.

Ko kdaj gledam druge starše in vidim, kako so včasih neljubeči do otrok (seveda, tudi oni so kdaj utrujeni, neprespani in preobremenjeni ali pa preprosto ne znajo drugače), jih ne gledam z obtoževanjem, češ, kaj bi lahko naredili drugače. Mi je pa kristalno jasno, da bi lahko drugače. In da bi bilo to za odnos med njimi in otrokom veliko bolje. Ampak ne mine dan ali dva, pa tudi jaz naredim kaj, kar mi je že čez 10 minut ali še prej žal. Prejšnji teden sem dokončno prišla do zaključka, da nima smisla, da se obremenjujem, kadar nisem takšna do otrok, kot si želim, da bi bila. To ne pomeni, da to odobravam, da se mi zdi to prav ali da bi celo prenesla odgovornost na otroka v smislu, saj se on tako in tako obnaša, zato je v redu, da se tako obnašam tudi jaz. Ampak to pomeni, da sem tudi do sebe ljubeča, tako kot želim biti do otrok. Da razumem in sprejmem, da imam tudi jaz lahko slab dan in da lahko tudi jaz iztirim. Delam na tem, da je tega čim manj, da pravočasno zaznam, kdaj potrebujem napolniti svoje baterije, kdaj moram napolniti svoj vrč, da bom lahko potem spet dajala drugim, kdaj je čas, da si vzamem čas zase in da sem ljubeča do sebe, če kdaj tega tudi ne zmorem.

Na hladilnik sem si nalepila list »Reset gumb za krivdo«. Narisala sem rdeč krog, ki simbolično ponazarja ta rdeč gumb, zgoraj sem napisala RESET GUMB ZA KRIVDO, spodaj pa sem napisala DOBRA MAMA SEM. In ga uporabljam. In deluje. Če kdaj čutim, da bi lahko ždela v občutku krivde in premlevala, kaj vse bi lahko naredila drugače, enostavno grem do hladilnika in pritisnem na ta gumb. Potem naredim dva globoka vdiha in izdiha in grem do otrok ter ju objamem. Povem jima, da mi je žal, ker sem prej reagirala tako in tako in da se bom potrudila, da se bom sčasoma naučila, kako takšne situacije reševati drugače. Da sem jaz odgovorna za to, kako sem se obnašala in da onadva nista kriva za to. Na ta način ju učim, da vsi delamo napake in da napake lahko tudi popravimo. Ni namen, da celo življenje delam stvari na enak način, da potem pritisnem na gumb in opravičim, naslednji dan pa spet vse enako. Namen je, da sčasoma nekaj spremenim, ampak da sem do takrat ljubeča tudi do sebe. Če se valjam v krivdi, pravzaprav niti ne morem biti zares tukaj in zdaj z otrokoma, ko sta onadva že v drugi zgodbi, jaz pa še kar premlevam prejšnjo. Zato adijo, občutek krivde! Jutri je nov dan in priložnost za nov začetek in novo povezovanje. 💕

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj

Latest posts by Ana Bešter Bertoncelj (see all)

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor