Katero je najbolj napačno prepričanje o trmi?

Najprej bom spet zelo jasna, da nisem pristaš permisivne vzgoje, niti nisem za to, da otrok dela, kar hoče. Potrebno pa je razumeti, kaj se dogaja, ko otrok trmari, ker se bomo šele nato lahko zelo drugače odzvali na trmo, kot je danes vsesplošna (in po moji oceni za otroka škodljiva) praksa.

Zelo pogosto imajo starši veliko težav zjutraj, ko se odpravljajo od doma ali takoj, ko pridejo otroci iz vrtca. Če otroku želite obleči eno majčko, pa je noče, mu lahko ponudite drugo. Če tudi te noče in »protestira« in »trmari«, potem je to za vas znak, da ni težava v majici, ampak ste lahko prepričani, da imate v tem trenutku pred seboj otroka, ki išče olajšanje, ki ga prinese čustven izbruh. Nobena logična razlaga v tem trenutku ne pomaga. Kar lahko naredite je, da v tem trenutku nežno postavite mejo. To je znak za otroka, da lahko začne. Z izbruhom. Enako je, ko pride otrok iz vrtca. Velikokrat vam vzgojiteljice povejo, da je otrok v vrtcu »priden«, da sodeluje in da je umirjen. Doma pa se kar naenkrat »prelevi« v otroka, ki stalno visi na vas, jamra, se pritožuje in joka. Kar potrebuje otrok v tem trenutku, je prostor, kjer lahko odloži vse, kar se je čez dan ali čez teden nabralo v njem. Signalizira vam, da potrebuje pomoč, ker tega še ne zmore sam. Signalizira vam, da potrebuje ob sebi nekoga, ki mu bo držal prostor, da bo on lahko izpeljal svoj proces.

Starši nimamo vedno časa in energije, da bi otroka lahko tako ljubeče poslušali in mu nudili varen prostor za to. In ni treba. Vendar kot vedno poudarjam, je dobro, če to naredite vsaj kdaj. Pravzaprav boste (potem, ko boste razumeli, kako proces teče in ko boste otroku nekajkrat omogočili, da se ob vas lahko tako sprosti in pomiri), ugotovili, da za to porabite veliko manj svoje energije, manj živcev, otrok pa lažje in večkrat sodeluje.