»NORMALNO JE«, ŽIVLJENJSKO, REALNO JE, da se partnerski odnos po prihodu otrok spremeni
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Piše Mojca Šeme
V preteklem vikendu je v Sloveniji potekal mednarodni dan dojenja – in sicer pod sloganom »Normalno je«. Jaz bom v tem tednu govorila o še eni zadevi, ki je za mlade družine oz. družine z malimi otroki »normalna« ali še bolje rečeno – »življenjska«, a se o njej ne govori veliko, ker je stvar tabuizirana, skrita za zidovi. Govorila bom o tem, da se partnerski odnos po prihodu otroka skorajda nujno spremeni (pozneje bom pisala o tem, da otrok ni »kriv«, tako kot nista »kriva« partnerja!) – da je to »normalno«, življenjsko, realno.
Nekateri pari poročajo, da sta se partnerja po rojstvu prvega otroka še globlje povezala, spet drugi (in teh je po raziskavah več!) poročajo o izgubi povezanosti, porastu konfliktov in občutkih samosti pri obeh partnerjih. Moj prvi namen za ta teden je, da parom, ki se ob majhnih otrocih (pogostokrat na tihem) soočajo z upadom zadovoljstva s partnerjem in partnerskim odnosom, sporočim, da je to življenjsko. Moj drugi namen je pa pokazati, da se za več medsebojne partnerske povezanosti v tem stresnem obdobju ZAVESTNO da marsikaj storiti – in o tem bom pisala v naslednjih dneh.
Kaj se torej lahko dogaja s partnerskim odnosom v družinah z majhnimi otroki? Dogajajo se smeh, sreča, izpolnjenost ob otroku in vsi drugi aspekti pozitivnega pola starševstva. Dogaja pa se tudi drugi pol – za starša porast stresa in s tem povezanih konfliktov, kar neizogibno, če se partnerja ne poznata dobro in če še nista razvila razumevanja ter sočutja drug do drugega, vodi v odtujitev.
Priznani ameriški partnerski terapevt in raziskovalec partnerskih in družinskih odnosov, dr. John Gottman, je v svojih longitudinalnih raziskavah na mladih parih ugotovil, da v prvih treh letih po otrokovem rojstvu, kar dvem tretjinam parov drastično upade zadovoljstvo s partnerjem in/ali partnerskim odnosom (in to so po njegovi raziskavi tudi pari, za katere velja 2× večja verjetnost ločitve) . Kaj se zgodi? Zgodijo se “tehnične” stvari, ki drastično povečujejo stres. Naj jih naštejem, čeprav verjamem, da jih vsi, ki že imate male otroke, vsaj nekaj dobro poznate:
- neprespane noči (in s tem povezana vzkipljivost, ziritiranost)
- utrujenost
- nič časa zase, za sprostitev, regeneracijo
- poveča se obseg hišnih opravil (kuhanje, pranje, pospravljanje – z vsakim naslednjim otrokom več!)
- porast finančnih obremenitev (mlade družine sodijo, kar se tiče finančnih obremenitev, v sam vrh – pomislite na stanovanjske kredite ob splošno visokih življenjskih stroških)
- po izteku dopusta za nego otroka se prične še stresnost usklajevanja zaposlitve in družinskega življenja
Poleg tehničnih sprememb pa se v poporodnem obdobju zgodijo se tudi naslednje spremembe v partnerskem odnosu:
- časa je za partnerski odnos precej manj (manj je pogovorov; manj/nič je zmenkov oz. posvečenega časa za “naju”)
- otrok za nekaj časa – kar je povsem normalno – postane center družine
- intimnost in spolnost za nekaj časa lahko upadeta
- libido se pri nekaterih ženskah lahko močno zmanjša (vpliv dojenja, hormonskih sprememb, utrujenosti, izčrpanosti, neprespanosti)
- nekateri moški se lahko zaradi partnerkine osredotočenosti na otroka počutijo odrinjeno
- pogost je občutek osamljenosti, samosti – in to pri obeh partnerjih
- partnerja, zato ker sta oba pod stresom, pogostokrat veliko hitreje reagirata, vse vzameta bolj zares – porast konfliktov!
Past, v katero se v tem obdobju zaplete precej parov, je ta, da oba nekje v sebi obupata nad partnerskim odnosom, in pričneta živeti le »starševski« odnos. To pa ni dobro ne za njiju, partnerja, ampak tudi za njune otroke. Tudi slednje namreč potrjujejo raziskave – otroci, ki živijo v čustveno varnem (partnerskem) okolju, se lepše razvijajo na vseh področjih – kognitivnem, vedenjskem, socialno-emocionalnem.
Kot sem omenila zgoraj – 2/3 parov, po raziskavah sodeč, poroča o upadu zadovoljstva s partnerjem. Obstaja pa 1/3 parov – to pa so pari, ki kljub stresnosti, ki jo s seboj prinese skrb za male otroke, ohranijo povezanost s partnerjem. To so pari, ki kljub malim otrokom znajo in zmorejo – vsaj občasno – prioritizirati tudi partnerski odnos in partnerja. To so pari, ki se zanjo pogovarjati, pari, ki čutijo in razumejo drug drugega. To so konec koncev pari, v katerih si partnerja delita gospodinjska opravila (in s tem povečan stres) in pari, v katerih je mož prevzel aktivno očetovsko vlogo. To so pari, ki kljub skrbi za majhne otroke živijo tudi izpolnjujočo spolnost. In od njih se bomo v teh dneh tudi učili! Vabljeni k branju!
