Najpogostejša napaka pri učenju: otrok ponavlja snov, ne preverja pa razumevanja

Veliko staršev pozna ta občutek: otrok sedi za mizo, bere zapiske, podčrtuje, ponavlja snov, mogoče celo reši nekaj nalog. Zdi se, da dela vse, kar bi moral. Potem pa pride test in rezultat ni tak, kot ste pričakovali vi ali on. V takih trenutkih hitro pomislimo, da se ni učil dovolj, da ni bil zbran ali da bi moral še več vaditi. A pogosto težava ni v količini učenja. Težava je v tem, da otrok snov ponavlja, ne preverja pa, ali jo res razume.

Prav preverjanje razumevanja pri učenju je tisti del, ki ga doma pogosto preskočimo. Ne zato, ker bi bili starši malomarni ali otroci leni, ampak zato, ker nas tega v resnici redko kdo nauči. Še posebej poleti, ko si vsi želimo malo odmora, se hitro zgodi, da otrok sicer “nekaj pogleda”, a ne ugotovi, kje so njegove prave luknje v znanju. In potem september pride hitreje, kot bi si želeli.

Če vas zanima mirnejši način podpore pri učenju doma, se lahko že zdaj prijavite na prijava na obvestilo za ZUČ učilnico, ki je predvidena za september. Namenjena bo ravno temu, da otrok po korakih ugotovi, kaj zna, kje se mu zatakne in kako naprej brez nepotrebnega pritiska.

V nadaljevanju bomo pogledali, zakaj je ta napaka pri učenju tako pogosta, kako jo doma prepoznati in kaj lahko naredite drugače, tudi če nimate časa, živcev ali občutka, da morate biti še učitelj po službi.

Zakaj ponavljanje snovi še ne pomeni razumevanja

Ko rečemo, da se otrok uči, si pogosto predstavljamo nekaj zelo konkretnega: bere učbenik, prepisuje definicije, gleda v zvezek, mogoče si označuje pomembne dele. To je sicer del učenja, ni pa nujno tudi učinkovito učenje. Otrok lahko snov večkrat prebere in jo celo skoraj zna povedati, pa je še vedno ne razume dovolj, da bi jo uporabil pri nalogi, testu ali ustnem spraševanju.

To je še posebej pogosto pri predmetih, kjer ni dovolj, da otrok nekaj prepozna, ampak mora znanje uporabiti. Pri matematiki mora razumeti postopek. Pri slovenščini mora iz primera prepoznati pravilo. Pri zgodovini mora povezati dogodke. Pri angleščini mora znati uporabiti besedo ali strukturo v novem stavku. Če ostane samo pri ponavljanju, se lahko hitro zgodi, da zna “na videz”, ne zna pa v resnici.

Starši to pogosto opazimo šele pri rezultatu. Otrok reče: “Ampak jaz sem se učil.” In velikokrat ima prav. Učil se je. Samo učil se je na način, ki ni pokazal, ali snov dejansko razume.

Tu nastane pomembna razlika med prepoznavanjem in razumevanjem. Če otrok vidi primer, ki je skoraj enak tistemu iz zvezka, ga morda zna rešiti. Ko pa naloga zahteva majhen obrat, povezavo ali samostojen razmislek, obstane. To ni znak lenobe. To je znak, da manjka preverjanje razumevanja.

Če se vam to doma pogosto ponavlja, niste edini. Zelo podoben vzorec se pokaže tudi pri otrocih, za katere starši pravijo, da se veliko učijo, pa ni rezultatov. Več o tem lahko preberete v članku Otrok se noče učiti? Razlog pogosto ni lenoba, kjer je lepo razloženo, zakaj težava pogosto ni v volji, ampak v načinu dela.

Preverjanje razumevanja pri učenju: kaj to v praksi sploh pomeni

Ko starši slišimo izraz preverjanje razumevanja, si včasih predstavljamo še eno dodatno obveznost. Kot da moramo po učenju otroka še izpraševati, pripravljati mini teste in igrati učitelja. V resnici je lahko to precej bolj preprosto in veliko manj naporno.

Preverjanje razumevanja pri učenju pomeni predvsem to, da otrok ne ostane pri občutku “mislim, da znam”, ampak dobi konkreten dokaz, ali zna znanje uporabiti. To je zelo pomembna razlika. Občutek zna biti varljiv, predvsem če je snov ravno prebral ali jo poslušal pri pouku. Takrat se mu zdi znana. Znano pa še ne pomeni usvojeno.

Dobro preverjanje razumevanja je lahko čisto kratko. Otrok na primer:

naj s svojimi besedami razloži snov, kot da bi jo razlagal sošolcu; reši eno ali dve novi nalogi brez pomoči; pove, zakaj je prišel do določenega odgovora; pokaže, pri katerem koraku ni več prepričan; ali pa po nekaj urah oziroma naslednji dan obnovi bistvo brez gledanja v zvezek.

To so majhni, a zelo zgovorni preizkusi. Če pri njih obstane, to ni slaba novica. To je pravzaprav koristna informacija. Končno se pokaže, kje točno je težava.

In ravno to je za otroka pogosto največja olajšava. Namesto splošnega občutka “nič mi ne gre” lahko vidi veliko bolj natančno sliko: ulomke še nekako razumem, zatakne pa se mi pri seštevanju z različnimi imenovalci. Slovnično pravilo poznam, ne znam pa ga prepoznati v besedilu. Pri naravoslovju znam obnoviti snov, ne znam pa razložiti vzroka in posledice.

Ko je težava enkrat dovolj jasna, je pomoč lažja, krajša in manj naporna. Starš ni več v vlogi nekoga, ki ugiba, kaj je narobe. Otrok pa ni več v občutku, da je “slab v celem predmetu”.

Kako starš doma prepozna, da otrok samo ponavlja

V praksi so znaki pogosto precej jasni, čeprav jih med vsakodnevnim tempom hitro spregledamo.

Prvi znak je, da otrok veliko časa preživi nad zvezkom, a ne zna samostojno razložiti, kaj se je naučil. Ko ga vprašate, kaj danes vadita pri matematiki ali kaj je bistvo snovi pri geografiji, ostane pri zelo splošnem odgovoru. Morda reče “to smo delali” ali “saj znam, samo ne znam povedat”.

Drugi znak je, da zna rešiti samo zelo podoben primer. Ko dobi nalogo, ki je malenkost drugačna, takoj izgubi samozavest. To pogosto vidimo pri učenju za teste, ko doma vse deluje obvladljivo, potem pa na testu pride vprašanje v drugi obliki in otrok zablokira.

Tretji znak je, da se otrok naslanja na prepoznavanje. Ko gleda v učbenik, je vse jasno. Ko učbenik zapre, pa ne zna več povedati bistva. To pomeni, da je snov za zdaj še znana, ni pa še utrjena na ravni razumevanja.

Četrti znak je čustven. Otrok postaja hitro razdražljiv, obupa ali reče, da je brezveze. Včasih ni problem v tem, da mu ni do učenja, ampak v tem, da čuti, da kljub trudu ne napreduje. In to je zelo izčrpavajoče.

Če se v tem prepoznate, vam lahko pomaga tudi članek Ko otrok reče: “Jaz tega ne razumem.” Nastaja nova spletna učilnica ZUČ., kjer je lepo opisano, zakaj otrok pogosto potrebuje bolj jasen in voden proces, ne samo še več razlage.

Kaj lahko naredite drugače že danes, brez dodatnega pritiska

Dobra novica je, da doma ni treba uvesti popolne učne revolucije. Pogosto veliko spremeni že nekaj manjših premikov.

Prvi je ta, da po učenju ne vprašate samo: “Si se naučil?” Bolj koristna vprašanja so: “Mi lahko razložiš s svojimi besedami?”, “Pokaži mi en primer brez gledanja,” ali “Kje misliš, da ti še ni čisto jasno?” Ta vprašanja otroka usmerjajo v razmišljanje, ne le v potrjevanje.

Drugi korak je, da naredite prostor za napako. Preverjanje razumevanja ni kontrolka, kjer iščemo, kaj je otrok naredil narobe. Je način, da odkrijemo, kaj še potrebuje. Če otrok takoj začuti pritisk ali kritiko, bo manj pripravljen iskreno pokazati, česa ne zna.

Tretji korak je, da razbijete snov na manjše dele. Namesto da preverjate celotno poglavje, preverite eno majhno stvar. En postopek. Eno pravilo. En tip naloge. Tako otrok hitreje dobi občutek napredka, vi pa bolj jasno sliko.

Četrti korak je, da ne vztrajate predolgo v trenutku, ko se zatakne. Če deset minut gledate v isto nalogo in raste samo še napetost, to običajno ni več učenje. Takrat je bolj smiselno narediti premor, poiskati drugo razlago ali drug primer.

Peti korak je, da otrok po možnosti sam preveri, kaj razume in česa ne. To je pomembna veščina za višje razrede, teste, ustna spraševanja in pozneje tudi za NPZ. Ko otrok zna prepoznati svojo luknjo v znanju, je že na pol poti do rešitve.

Zakaj je to še posebej pomembno poleti in pred novim šolskim letom

Poletje je za večino družin mešanica oddiha, organizacije varstva, ekranov, izletov in tistega tihega občutka v ozadju, da bi bilo vseeno dobro malo pogledati šolo. In ravno tukaj se pogosto ujame ista past: otrok malo ponavlja snov, rešuje nekaj starih nalog, starši pa upamo, da bo to dovolj za bolj miren september.

Včasih je. Pogosto pa ni, če ni zraven tudi preverjanja razumevanja.

Poleti se namreč hitro pokažejo vrzeli, ki jih med šolskim letom otrok zakrpa s pomočjo učitelja, ritma razreda ali sprotnega tempa. Ko tega ni več, ostane sam s snovjo. In takrat se vidi, kaj zares stoji in kaj ne. To ni razlog za paniko, ampak je lahko zelo koristno obdobje za miren “reset”.

Namesto da otrok samo prelista star zvezek, je veliko bolje, da pri nekaj ključnih temah preveri, ali zna stvar razložiti, rešiti nov primer in prepoznati svoj zatak. Tako ne zapravlja energije za vse povprek, ampak dela bolj ciljno.

To je dragoceno tudi za začetek septembra. Otrok, ki približno ve, kje so njegove šibke točke, v novo leto ne vstopi samo z občutkom, da “mu manjka cela matematika”. Vstopi z bolj konkretnim zemljevidom. In to zmanjšuje stres.

Za starše pa je to pomembno še iz enega razloga: doma ni treba, da ste edini učitelj. Veliko staršev poleti začuti pritisk, da bi morali vse razložiti, nadoknaditi, organizirati in preveriti sami. To je zelo težko in pogosto vodi v prepire. Če otrok dobi orodje, ki ga vodi po korakih in mu pomaga preveriti razumevanje, je doma bistveno manj napetosti.

Kako lahko pri tem pomaga ZUČ učilnica

Velik del težave pri učenju doma ni samo v snovi, ampak v tem, da otrok in starš nimata jasnega sistema. Otrok ne ve točno, kaj naj preveri. Starš ne ve, kako razložiti ali kje sploh začeti. In oba hitro zdrsneta v znan krog: še enkrat preberi, še malo vadi, pa bo. Potem pa spet ni rezultata.

Ravno zato je pomemben pristop, kjer otrok ne dobi samo suhe razlage ali kupa nalog, ampak gre po korakih.

ZUČ učilnica je zasnovana prav v tej smeri. Ne kot še ena zbirka vaj, kjer otrok samo klika naprej, ampak kot pomoč, da najprej ugotovi, kje se mu je zataknilo, potem dobi razlago, nato primer in na koncu naloge za preverjanje razumevanja. To pomeni, da otrok ne ostane v ugibanju, ampak dobi bolj jasen občutek, kaj zna in česa še ne.

Za starša je velika prednost predvsem to, da ni več edini domači učitelj. Ni mu treba vsega znati, vsega razlagati in vsega nositi na svojih ramenih. Otrok dobi bolj samostojen proces, starš pa bolj podporno vlogo.

To je koristno skozi celo leto, še posebej pa pri pripravi na teste, pri utrjevanju po vrnitvi v šolo in pozneje tudi pri pripravi na NPZ, kjer ni dovolj samo preleteti stare pole, ampak je treba razumeti, zakaj je nekaj prav in kako priti do rešitve.

ZUČ učilnica še ni v popolni uporabi, predvidena je za september. Če želite med prvimi izvedeti, ko bo na voljo, je na koncu članka pripravljena prijava na obvestilo.

Ko otrok napreduje, se spremeni tudi domače vzdušje

Ena najlepših stvari pri boljšem učnem procesu ni nujno samo boljša ocena. Seveda si jo vsi želimo. A še bolj pomembno je pogosto to, da otrok dobi občutek, da lahko razume. Da ni “nesposoben za matematiko”, “slab v slovenščini” ali “vedno izgubljen pri angleščini”, ampak da preprosto potrebuje bolj jasen način dela.

Ko se to zgodi, se spremeni tudi domače vzdušje. Manj je prepirov. Manj je vzdihovanja nad mizo. Manj je občutka, da je vsak test družinski projekt. Starš lahko spet postane starš, ne stalni nadzornik učenja.

To je pomembno tudi za najstnike. Pri njih pritisk pogosto ne deluje več, vsaj ne na dolgi rok. Veliko bolje deluje občutek, da imajo neko strukturo, v kateri lahko sami preverijo svoje znanje, napredujejo po korakih in dobijo potrditev, da zmorejo.

In če smo čisto iskreni: to si po napornem šolskem letu in pred novim septembrom želi skoraj vsaka družina. Malo več miru. Malo manj boja. Malo več jasnosti.

Najpogostejša vprašanja staršev

Ali ni dovolj, da otrok večkrat ponovi snov?

Ne vedno. Ponavljanje pomaga pri pomnjenju, ne pokaže pa nujno, ali otrok snov razume in jo zna uporabiti. Za dober rezultat potrebuje oboje.

Kaj če otrok noče, da ga sprašujem?

Poskusite manj formalno. Namesto izpraševanja ga povabite, naj vam nekaj razloži, pokaže en primer ali pove, kaj mu še ni jasno. Veliko otrok se upira predvsem občutku zasliševanja, ne pa samemu preverjanju.

Kaj pa če tudi starš ne zna razložiti snovi?

To je zelo pogosto in ni nič narobe. Starš ni dolžan obvladati vseh postopkov in predmetov. Pomembno je, da prepozna, kdaj otrok potrebuje drugačno razlago ali bolj strukturirano podporo.

Kako pogosto naj otrok preverja razumevanje?

Najbolje sproti, po manjših delih. Kratko preverjanje po učenju ene teme je običajno veliko bolj učinkovito kot dolgo ponavljanje cele snovi tik pred testom.

Za konec: manj “še enkrat preberi”, več jasnosti

Če bi morali iz vsega tega odnesti samo eno stvar, naj bo to naslednje: otrok pogosto ne potrebuje še več istega, ampak potrebuje boljši način, da ugotovi, ali snov res razume. To je bistvo. Ko v učenju dodamo preverjanje razumevanja, se marsikaj premakne. Učenje postane bolj smiselno, pomoč bolj ciljana, otrok bolj samozavesten, starš pa manj izčrpan.

Če želite bolj miren začetek novega šolskega leta in vas zanima podpora, ki otroku pomaga po korakih, brez odvečnega pritiska, se lahko prijavite na obvestilo o ZUČ učilnici.

Topel uredniški namig: če ste v zadnjem času že večkrat imeli občutek, da se otrok uči, pa ne napreduje tako, kot bi lahko, niste sami. Včasih majhen premik v načinu učenja naredi veliko razliko. Za novosti o ZUČ učilnici se prijavite spodaj.

Učilnica ZUČ prihaja

Vpišite svoj e-mail in obvestili vas bomo, ko bo spletna učilnica ZUČ pripravljena za prve uporabnike.

Vaš e-mail naslov * Na ta naslov vam bomo poslali potrditveno sporočilo.

Strinjam se, da mi Za starše pošlje obvestilo o odprtju spletne učilnice ZUČ in občasne informacije, povezane z učenjem, šolo in pomočjo otrokom pri učenju.

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavim.