Spoštujte vzgojitelje in učitelje, oni namreč vtirajo najpomembnejše poti

Odlični srbski član Mense, soavtor programa “NTC sistem učenja”,ustanovitelj Mense World Photo Cup-a, eden najinteligentnejših ljudi na svetu, za nas pa predvsem nekdo, ki se je odločil svojo kariero posvetiti razgibavanju možganskih vijug in treniranju malih sivih celic naših otrok. To je Uroš Petrović, otroški pisatelj, ki ga radi berejo tudi odrasli in človek, za katerega sta učenje in igra dve strani iste medalje.

Spoštujte vzgojitelje in učitelje, oni namreč vtirajo najpomembnejše poti

Kako učitelji sprejemajo nove sisteme učenja, kako prepoznamo nadarjenega otroka in, še pomembneje, kako ga usmerimo in se izognemo napakam pri izobraževanju, bo Uroš Petrović pojasnil v nadaljevanju tega prispevka.

V povezavi z razvojem inteligence pri otrocih ste v sodelovanju z dr. Rajovićem razvili NTC sistem učenja, s katerim bi vsem staršem pomagali, da izkoristijo poln potencial svojega otroka. Nam lahko poveste, kako ste prišli na idejo, da ustvarite NTC sistem in kaj to točno pomeni?

Ranka Rajovića sem spoznal v Mensi. Prepoznala sva velike razlike v sposobnosti in dosežkih otrok, vsak iz svojega vidika. Ker sva želela, da vsaj malo doprineseva k izobraževanju, da bi to vrzel ublažili, sva plaho predlagala neke rešitve. Že prvi rezultati so bili vidni, skoraj burni. Tako se je začelo. Danes naš NTC program združuje ideje in izkušnje, ne samo naše, ampak izkušnje številnih odličnih vzgojiteljev, učiteljev, zdravnikov, pedagogov, defektologov in drugih sodelavcev po vsej Evropi. NTC je zelo zapletena in razgibana struktura, vendar cilj je samo en in preprost – uspešen, srečen otrok.

Imeli ste veliko seminarjev in predavanj, obiskali veliko šol. Kakšen je vaš splošni vtis, ko gre za naš izobraževalni sistem? Koliko so učitelji pripravljeni za spremembe in ali poslušajo vaše nasvete?

Upam, da bo naš izobraževalni sistem do konca desetletja postal zelo dober. Odgovor na drugo vprašanje je bolj kompleksno – večina učiteljev rada opravlja svoje delo in je pripravljena na nove pristope, če smatrajo, da bi to doprineslo k njihovim, posredno tudi otrokovim dosežkom. Vendar pa ne obstaja srečna država brez veselih otrok, ki pa ne morejo biti veseli, če ni zadovoljnih učiteljev in vzgojiteljev. V zgodnjem obdobju so otroci najbolj dojemljivi – in na pogled naključni dogodki lahko za otroka predstavljajo odločno spodbudo za prihodnost. In obratno. Zato sploh ni vseeno, kateremu vzgojitelju ali učitelju zaupate radovedni um svojega otroka – tukaj ne gre samo za njegovo okolico v teh nekaj mesecih ali letih, ampak za njegovo stališče do različnih segmentov socialnega življenja skozi njegovo celotno življenje.

Vsakega starša in vzgojitelja oz. učitelja zanima, kako prepoznati nadarjenega otroka. Kdaj, v katerem obdobju se lahko opazi, da je otrok nadpovprečno inteligenten?

Berite tudi:  Je moj otrok zrel za šolo? Kako ga pripraviti nanjo?

Prepoznati ga je relativno lahko – če se vas njegovi odgovori, vprašanja, risbe, dejanja ali interesi pogosto dotaknejo in presenetijo, so to prvi jasni znaki. Torej, ne potrebujemo genialnega, da bi enakega prepoznal. Pravo težavo je težje prepoznati, čeprav je ogromna: Ko odkrijemo nadarjenega otroka, kaj bomo zdaj z njim? Pri nas ne obstaja specialna šola za mlajše nadarjene otroke.  Mislim na resno, državno ustanovo, ki bi zbrala te malčke in jih rešila poti, na kateri nanje prežijo številne pasti. Njih in tudi njihove starše. Morda tudi vse nas, ampak šele čez trideset let.

Danes vemo, da lahko pogoje za nadarjenost tudi stimuliramo, če to začnemo zgodaj in sistematično. Kreativno starševstvo je zelo lep in zanimiv način, da se to edinstveno obdobje življenjske poti osmisli in škoda ga je prepustiti ali okrniti, četudi se zdi, da nas pri tem ovira današnji ritem življenja. Prav takšne aktivnosti predstavljajo zdravilno protiutež splošni površnosti sodobnega okolja.

Katere so največje napake, ki jih starši delajo pri vzgoji svojih otrok?

Mislim, da je o sodobnih pogojih življenja bilo že veliko rečenega in napisanega. Zavedamo se, da imamo vse manj časa, vendar se ne zavedamo, da pomembnost trenutka, preživetega z otroki, s svojim pomenom in smislom preseže vse ostalo – pogosto to jasno vidimo šele takrat, ko naokoli tekajo naši vnučki. Zelo dobro smo seznanjeni tudi o tem, da je dolgotrajno gledanje v ekran čez dan nevarno za odraščanje, ne glede na to, koliko palcev ima diagonala te čarobne pasti. Mogoče je bolje, da se pri odgovoru na to vprašanje osredotočim na eno nevarnost v čudovitem in zvišanem ovoju – ljubezen. Ljubezen do otrok je najpomembnejše področje starševstva, vendar tudi pogost pokazatelj, izgovor in opravičilo za napake. Prezaščitenost je usmerjena direktno proti otroku, bomba z zamaknjenim, a dolgotrajnim učinkom. Tudi pretirano popuščanje otroku bo ustvarilo muhasto princesko ali egocentričnega viteza, ki bo brez služabnika uspel le malo kaj narediti. Vstop v svet odraslih bi v tem primeru lahko bilo zelo boleč in obremenjen z večjim številom težko rešljivih težav. Paradoksalno, z najboljšimi nameni smo otrokom onemogočili pomembne segmente otroštva, ki smo ga imeli tudi sami in jih zazibali v cono pretirane udobnosti – iz tega pa se je izcimilo le malo kvalitetnega. Logično – ovire in težave se sprožijo, Tam, namreč, kjer je vse “poštimano”, izostajajo stimulansi za razvoj.

Berite tudi:  Nemiren otrok ni enako kot malopridnež

Zagonetne zgodbe, ki jih objavljate, so postale pravi hit in so zato vaše knjige vedno med najbolj prodajanimi v knjigarnah. Berejo jih tako otroci kot odrasli. Ali imate v načrtu kakšen nov projekt, s katerim boste razveselili bralce?

Ker vedno istočasno berem nekaj različnih knjig, se nekako dogaja, da jih tako tudi pišem. Zaključil sem kratki roman “Zgoda o Jangu”, zdaj pa razmišljam, v kakšni obliki bi ga objavil. Knjigo Zagonetna pitanja pripravljam že več let.

Tako kot NTC sistem učenja vztraja na pristopu učenja skozi igro, tako tudi vaše zagonetne zgodbe spodbujajo otroke k razmišljanju, vendar na zabaven način. Zakaj je ta povezava učenja in zabave tako pomembna?

Če pristop do gradiva ni niti malo zanimiv, potem se izobraževanje ne dogaja. Otroška radovednost je neomejen vir obnovljive energije. Ali znamo to močno silo pridobiti za želene cilje in jo izkoristiti za napredek, je vprašanje, s katerim bi se morali vsi najresneje pozabavati. Nedavno sem poskusil otrokom predstaviti atomsko strukturo elementa in razliko med kovino in nekovino skozi kratko, zanimivo zgodbo in vesele slike. Vse je trajalo samo nekaj minut. Potem sem jih opazoval in nestrpno pričakoval reakcijo. Nekaj sekund smo bili tiho, potem pa so me prosili, če bi jim vse še enkrat ponovil, čeprav so vse dokaj zlahka razumeli in si zapomnili. Nisem jim ponovil. Naj ostanejo “lačni”.

Vemo, da ste tudi vi družinski človek, naši bralci zagotovo verjamejo, da ste, če obstaja starš, ki ne dela napak pri vzgoji otrok, prav vi eden izmed njih. Ali vseeno obstajajo kakšne lekcije, ki ste se jih naučili iz izkušenj kot starš in kakšne stvari, ki bi jih danes naredili drugače?

Berite tudi:  Učitelji, vzgojitelji, če ne poskrbite zase, kaj lahko daste drugim?

Moram poudariti, da NTC sistem učenja ni statičen program. Ne prepuščamo se udobju, čeprav se nam ta že nekaj časa zapeljivo ponuja. Trudimo se vsakodnevno učiti in proučevati možnosti uporabe teh novih spoznanj. Mislim, da ima vse to, kar počnemo, vidne in zavidljive rezultate ravno zato, ker smo k stvari pristopili vestno in odprtih oči, kot radovedni otroci.  Če bi se tega lotili drugače, se to preprosto ne bi zgodilo. Za vse, kar danes navdušeno spoznamo, nam je žal, da tega nismo spoznali že pred petnajstimi leti, da bi lahko to v polni meri uporabili pri naših otrocih, z izjemo Rankovega najmlajšega sina Danila, ki je bil naš neprecenljivi sodelavec pri nastajanju današnje oblike tega programa.

Zato vsa ta dragocena, nova in učinkovita spoznanja lahko delimo s tistimi, ki imajo danes malčke ob sebi in to delamo z veseljem, tukaj in zdaj.

Zelena ucionica

 

Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor