Učiteljici je prekipelo: starši, skrbite za svoje otroke, mene pa pustite opravljati svoje delo!
Ni enako skrbeti za enega otroka ali za triindvajset. V mojem razredu je 23 učencev. Triindvajset malih glavic. Svetlolasi, rjavolasi, dolgolasi ali postriženi na kratko, rjavooki ali lesketajočih se zelenih oči, vsi so moji dragi otročiči.

Včasih mi je to težje pojasniti staršem kot učencem. V tem šolskem letu sem že po dveh dneh poznala ime vsakega od njih (in tudi sama sem bila prijetno presenečena zaradi tega), že na začetku oktobra pa smo postali prava ekipa.
Ko starši pridejo na individualne pogovore, jih največkrat zanima, kako se njihov otrok znajde v razredu, kaj počne …
Nekje na polovici šolskega leta se v prvem razredu pričnejo pripombe:
“Mar niste opazili, da otrok A poriva mojega otroka?”
“Otrok B grdo govori in ne želim, da moj otrok sedi z njim” …
Ko slišim take pripombe, počasi zavzamem obrambni položaj ali ponovno preučim situacijo. V zadnjih dneh mi starši, nezadovoljni z občasno slabšo oceno svojega otroka pogosto govorijo:
“Doma je vse znal”
“Doma piše kot violina”
“Doma sešteva in odšteva skoraj na pamet” itd.
Starši pričenjajo dvomiti v moje kriterije ocenjevanja, moje doživljanje učencev, iščejo skrite motive za to, ker sem njihovega otroka zaradi nečesa opozorila … Pred kratkim sem celo opazila enega starša, kako pred našim oknom hodi levo-desno in kuka v učilnico, kot da nekaj pomembnega skrivamo znotraj štirih zidov. Odprla sem okno in ga povabila, da prode v učilnico, a je ostal zunaj in še naprej gledal v naša okna.
Kaj pa mi skrivamo v naši učilnici? Kaj učiteljica počne v razredu, da je otrok drugačen v šoli kot doma? Kateri napačni gumb pritisnem, da mi učenec ne pokaže znanja, ko ga, kot pravijo starši, doma kaže?
So dnevi, ko ta učenec preživi več časa z mano kot s starši in v razredu je obkrožen z vrstniki, ki imajo, tako kot on, določene potrebe. Ko je v razredu, mora vsak učenec počakati, da pride na vrsto, da bi lahko kaj povedal, poznati mora pravila obnašanja v skupnosti in počakati na svojih pet minut. Če se učenec teh pravil ni učil pri svoji družini, imamo vsi problem.
Ocenjevanje je javno, znotraj razreda.
Pogosto učenci celo sami ocenjujejo svoje znanje in včasih drugi druge sami sprašujejo in ocenjujejo. Ko, na primer, sprašujem naravo in družbo za odlično oceno, učencu ne postavljam številnih podvprašanj, da bi točno odgovoril, ne kimam z glavo sugestivno, da bi ga spodbudila ali potrdila njegov točen odgovor, niti mu ne pomagam s prvim zlogom odgovora.
Merila ocenjevanja znanja in zavzetosti učenca so povsem jasni in staršem dostopni, zato se lahko sami prepričajo, kaj vse je potrebno za odlično oceno.
“Danes ne bomo uspeli kupiti, bomo kdaj drugič” – pribor naš vsakdanji. Morda zveni smešno, a zaradi takega odnosa do obveznosti, imam z nekaterimi starši velike borbe.
Učenci včasih nimajo zvezka, ne prinesejo potrebnega pribora za likovni pouk, ne upoštevajo razporeda, za projekt “Jej zdravo, bodi zdrav” ne prinesejo nobenega živila, so pa prvi v vrsti, ko okušamo sladkarije. Vsakemu učencu prvič pogledam skozi prste, mu posodim tisto, kar mu manjka, znajdemo se, vendar potem pozabljanje pribora počasi pride v navado ali pa mi pač starši na individualnih pogovorih rečejo:
“Veste, mi delamo, pa ja ne pričakujete, da bomo vsak dan pogledali otrokovo šolsko torbo in skrbeli, kaj vse potrebuje!”
Nisem še nabavila čarobne palice, s katero bi lahko, če bi potrebovala, ustvarila deset dodatnih zvezkov ali pet vodenih barvic ali pač, kot pred nekaj dnevi, 12 črnih flomastrov. Ampak staršem je pomemben samo njihov otrok, jaz pa jih imam v razredu triindvajset. Starš ne nabavi svojemu otroku, kako naj potem jaz njim desetim …
Moji učenci mi radi pripovedujejo majhne življenjske zgodbice. Ped poslušanjem mi je postalo jasno, da naš razred postaja pomemben del njihovega življenja, njihova nova družina. Povezanost s to šolsko družino je pri nekaterih učencih posebno močna in dolgotrajna.
Zato prosim starše, da zaupajo mojim ocenam, doma pa naj bodo načelni starši, ki od svojih otrok zahtevajo, da rešijo naloge, ki so jim namenjene. Naj sodelujejo v življenju svojih otrok in v lastnem domu, afirmativno govorijo o šoli in jih spodbujajo k učenju.
Želela bi, da starši preberejo to besedilo in zaupajo učiteljici svojih otrok. Naj bodo starši, meni pa dovolijo biti učiteljica! Ker ni enako skrbeti za enega otroka ali za njih triindvajset.