Ali veste, kaj vaš otrok počne na telefonu, kakšno vsebino gleda in komu kaj pošilja?
Po podatkih raziskave o spletnem nadlegovanju med mladimi v Sloveniji, ki jo je v okviru projekta Odklikni izvedla Fakulteta za družbene vede, je več kot pol osnovnošolcev in srednješolcev, starih med 12 in 18 let, že doživelo spletno nadlegovanje in najpogosteje so jih nadlegovali prav sošolci oziroma vrstniki. Medvrstniško nasilje na spletu je odraslim najpogosteje skrito, a to še zdaleč ne pomeni, da se ne dogaja. Številni mladostniki in vse pogosteje tudi otroci so tarča žaljivih komentarjev, zmerjanja, vrstniki jih izključujejo iz skupinske komunikacije, deležni so groženj in izsiljevanja, vdirajo v njihove profile in ustvarjajo lažne profile, predelujejo njihove fotografije na žaljiv način, objavljajo in razpošiljajo njihove gole fotografije.«
Marko Juhant, specialni pedagog, o razlogih za vse več nasilja: “Starši ščitijo svoje mladoletne nasilneže, ti pa se naučijo, da jo vedno dobro odnesejo.”
Prebrala sem zanimiv članek. Victoria Tully, ravnateljica Dekliške šole Fulham Cross v Londonu, je staršem poslala pismo, v katerem jih je zaprosila, naj preverijo, kaj njihovi otroci počnejo na spletu oz. v katere namene uporabljajo socialna omrežja zaradi naraščanja medvrstniškega nasilja. Odziv je bil vse prej kot spodbuden. Ravnateljica je zaključila svoj intervju s temi besedami: »Vse se začne pri starših … Žal so sami zasvojeni s socialni omrežji.« In dodala, da je nekega dne nudila prvo pomoč pred šolo osebi, ki je doživljala infarkt. Kmalu je zgrožena ugotovila, da so nekateri starši s telefonom snemali dogajanje in objavili na spletu z neprimernimi komentarji.
Veliko staršev se ne zaveda, kaj vse se dogaja zaradi telefonov. Žal se za to mnogi začnejo zanimati šele, ko se zgodi kaj hudega. Nekateri pa niti takrat. Glavo kar se da globoko potisnejo v pesek in ne prevzamejo nobene odgovornosti. Še huje. Prelagajo jo na šolo, na vrstnike, na družbo, celo na žrtev nasilja.
Otroci pogostoma uporabljajo več različnih aplikacij, pošiljajo neprimerno vsebino (od sporočil do slik), imajo dostop do zanje neprimerne vsebine, pišejo nesramna sporočila, se žalijo in tudi izvajajo različne oblike nasilja. Vse te interakcije sprožajo veliko čustev in odzivov … Raziskave potrjujejo, da so otroci po uporabi socialnih omrežij nemirni, jezni, zaskrbljeni, nesrečni … Ali to vidimo na svojem otroku? Ali to sploh spremljamo?
Vprašajmo se: zakaj otroci toliko časa preživijo za ekranom?
Nerealni avatarji, ki so izraz njihove idealizirane podobe sebe
Zato, ker ustvarja idealno podobo sebe na podlagi nerealnih meril, ki jih ponujajo socialna omrežja. Le pomislimo na to, kakšne avatarje ustvarjajo na razno raznih Snapchatih. S frizuro, ki je nimajo, z oblekami, ki jih nimajo, s supergami, ki jih nimajo, z uhani, ki jih nimajo, s piercingi, ki jih nimajo in še in še bi lahko naštevali. Skratka, ustvarjajo nerealno podobo sebe, ki jim je všeč in se počutijo samozavestno. Svojo vrednost merijo na podlagi zunanjosti. V resničnem življenju pa žal ni tako oz. je pogostoma čisto nasprotje. Otroci niso zadovoljni s svojim izgledom, nimajo zdrave samopodobe, osredotočajo se na svoje domnevne hibe in napake (višina, postava, barva las …), niso samozavestni …
Vprašajmo se: Ali smo svojemu otroku obrazložili, da so slike na omrežjih pogostoma obdelane in ne prikazujejo realnosti? Ali smo jim povedali, da notranje zadovoljstvo izhaja iz sprejemanja sebe in ni odvisno od mnenja drugih? Ali jih spodbujamo, da se zavedajo svoje unikatnosti?
Ko igrajo igrice, so uspešni in verjamejo, da zmorejo
Otroci igrajo vse mogoče igrice, napredujejo iz nivoja v nivo in imajo občutek, da zmorejo. Vsak nov nivo je nova zmaga. In zmagi sledi nova zmaga. Počutijo se uspešni. V realnem življenju, tako v šoli kot v športu, pa je treba trdo delati. Učenje in treningi terjajo doslednost, trud, vajo. Pogostoma otroci tega ne zmorejo sami, ampak potrebujejo spodbudo in pomoč odraslih … ki jih ni, ker so ali zasedeni ali jih prepuščajo samim sebi, češ da tako urijo svojo samostojnost.
Vprašajmo se: A smo tam, ko nas potrebujejo? Jim znamo prisluhniti? Ali sami sebe prepričujemo, da če jih prepustimo same sebi, naj se za vse znajdejo sami, da bodo tako postali bolj samostojni?
Na spletu lahko napišejo karkoli, ker nihče tega ne preverja
To, da nekateri otroci pošiljajo neprimerne vsebine, od slik do sporočil, ni več nobena skrivnost. Žal so šle stvari tako daleč, da otroci drug drugega žalijo, zmerjajo, nadlegujejo, si celo grozijo in izvajajo razne oblike nasilja. Včasih to počnejo v nočnih urah, ko bi morali spati. Za vse to ni nobene meje. Ni treba, da za svoje početje prevzamejo nobene odgovornosti. (Razen morda takrat, ko kak otrok naredi samomor, ker ne zmore več pritiska). Ali se zavedamo, da smo starši odgovorni za to, da jim z vzgojo predamo pomembne vrednote, kot so spoštovanje, strpnost, prijaznost?
Vprašajmo se: Ali znamo, kaj otroci pošiljajo drugim? Ali vemo, kje imajo otroci telefon, ko gremo spat? Ali preverjamo, kaj počnejo na socialnih omrežjih?
Škodljive vsebine
Ni škodljiv le sam čas, preživet pred ekranom, temveč tudi vsebine, ki jih otroci spremljajo na spletu. Dobro vemo, da so računalniške igre zasnovane, da bi jih zasvojile. Vemo tudi, da so številne pasti: možnosti spolnih zlorab in pornografskih vsebin. Zlasti fantje imajo dostop do neprimernih vsebin, zaradi katerih razvijajo napačen odnos do deklet in do spolnosti.
Vprašajmo se: Ali smo otroku obrazložili, kaj so spolni odnosi in kdaj se odločimo za spolne odnose? Zagotovo ne za to, da v zameno dobimo kako darilo … Kajti tudi to se dogaja.
Spletno nasilje
15 odstotkov mladih že izvajalo nasilje prek spleta
Raziskavo o razširjenosti medvrstniškega nasilja je izvedel tudi dr. Miha Dvojmoč s Fakultete za varnostne vede. Podatki o deležu medvrstniškega nasilja, ki se dogaja na spletu, so ga, kot pravi, presenetili.
Na to opozarjajo tudi Tjaša Bertoncelj, strokovna vodja nacionalne mreže TOM: »Takšno nasilje namreč ni omejeno ne prostorsko ne časovno; seže vse do otroških sob in se lahko nikoli ne neha. Preprede lahko vse aspekte življenja žrtve. Žrtev spletnega nasilja pa mu ne more ubežati ali se skriti pred njegovimi posledicami, saj imamo elektronske naprave ves čas v svoji bližini. Sporočila ali slike sledijo žrtvi povsod. Če se ne doseže izbrisa objave povzročitelja, objave ostanejo na spletu in se nasilje ponovi vsakokrat, ko nekdo to objavo ali fotografijo všečka, komentira ali deli naprej. Žrtve medvrstniškega spletnega nasilja se zato pogosto znajdejo v hudih stiskah. Spremljajo jih občutki jeze, nemoči, žalosti, strahu, sramu, vse to pa se lahko stopnjuje do te mere, da se otrok izolira, zapade v depresijo, samopoškodovanje ali celo naredi samomor.«
Vprašajmo se: Ali se kot starši zavedamo svoje vloge? Naša odgovornost je, da svoje otroke poučimo, kako se obnašamo do sočloveka, kakšno vedenje je sprejemljivo in kakšno ne!
Kako preprečevati medvrstniško nasilje?
Vloga staršev je pri tem seveda pomembna. Alenka Gabrovec, mamica otroka, ki je bil žrtev medvrstniškega nasilja, je tako zapisala: »Menim, da je skrajni čas, da se o medvrstniškem nasilju začnemo pogovarjati realno, na glas in da se opozarja na absurde s katerimi se starši zlorabljenih otrok soočajo, ko želijo pomagati otroku. Tu ne gre za zavijanje v vato, ampak za zlorabo, ki pa je kaznivo dejanje, kakorkoli obračamo. Le da otrokom do 14. leta zanjo ni treba odgovarjati.«
Strinjam se. Za vse navedeno ni treba iti v London, dogaja se tudi v naši okolici. To tudi sama vem, iz lastnih izkušenj. Ko starši ne poučijo otrok, kako uporabljati telefon in socialno omrežja, izgubijo nadzor in ga uporabljajo v napačne namene. Sama sem doživela, kako je skupinica otrok, ki jim nihče ni pomagal, ampak so jih je prepustili samim sebi, od neprimernih sporočil prešla na spletno nadlegovanje in nasilje, ki je pristalo pri kriminalistih in pristojnih institucijah.
Ko gredo stvari tako daleč, to niso več nebuloze, ampak dejstva. Od nas, staršev, je odvisno, ali bomo molče spremljali ali bomo odgovorno ukrepali, ne glede na to, ali so naši otroci opazovalci ali izvajalci nasilja. Tako eni kot drugi potrebujejo našo pomoč. Predvsem pa je pomembno, da se zavedajo, da je vsako nasilje nesprejemljivo.
V Novi Gorici vodim učni studio za otroke, kjer imam več kot 100 rednih tečajnikov.
Lani novembra je izšla moja knjiga za otroke »Mavrični zaklad«, ki predstavlja pravljični uvod v mavrični svet čustev. Knjiga poudarja pomen čustvenega opismenjevanja otrok, pozitivne komunikacije in uporabe pozitivnih afirmacij, predvsem pa želi vse starše in ostale odrasle, ki so kakor koli prisotni v življenju otrok, ozavestiti, da ima vsak otrok samo eno otroštvo, odrasli pa pustimo za seboj dragocen odtis, ki naj bo poln ljubezni.
- Ali veste, kaj vaš otrok počne na telefonu, kakšno vsebino gleda in komu kaj pošilja? - 27. 2. 2023
- Pozitivne afirmacije – nov mentalni program - 1. 3. 2022
- Draga mama, kar zalivamo, to raste! - 28. 2. 2022