Sprejmimo odgovornost
Kaj je odgovornost in kdaj smo odgovorni, tudi kot starši ? Verjamem, da je odgovornost nekaj, kar jemljemo preveč zlahka. Še vedno velika večina ljudi v resnici ne sprejema odgovornosti za svoje življenje. Pa s tem ne mislim, da ne poskrbimo zase z vidika odrasle osebe. Govorim o odgovornosti v smislu, da zmoremo sprejeti, da je naše življenje, vse situacije, okoliščine, odnosi v njem, popoln odraz tistega kar mi smo. In s tem sprejmemo odgovornost zase. Ne krivdo – zgolj odgovornost.
Kdaj smo odgovorni straši? Ko poskrbimo, da je naš otrok sit, na toplem, preskrbljen? To so osnove. Po mojem mnenju smo zares odgovorni starši takrat, ko sprejmemo, da je otrok na nek način odraz nas samih. Da so njegove bolečine, strahovi, travme, njegovo morebitno t.i. problematično, neprimerno obnašanje, ponavljajoče bolezni, tudi odraz tistega, kar mi kot starši nosimo v sebi. Ko sprejmemo, da so njegove otroške rane posledica in odraz naših nezaceljenih otroških ran. Ko sprejmemo, da je njegovo težavno vedenje odraz njegovih nezadovoljenih potreb, ki kažejo naše lastne nezadovoljene potrebe. Ko se zavedamo, da dokler mi sami ne zacelimo lastne rane, si ne damo tistega po čemer v sebi hrepenimo – to pa je brezpogojna ljubezen; v resnici tega ne moremo dati svojemu otroku.
Dokler ne prenehamo živeti le zunaj sebe, poslušati druge, slediti zunanjim avtoritetam, toliko časa v življenju v resnici delujemo iz strahu. Ko smo pripravljeni iti vase, pogledati svoje rane, bolečine, strahove, jih preseči, si začeti zaupati in s tem slediti svoji lastni avtoriteti; šele takrat smo lahko varen steber brezpogojne ljubezni za svojega otroka.
Odgovorni starši smo, ko enkrat ne prenašamo več odgovornosti za življenje, za obnašanje, delovanje naših otrok na zunanje strokovnjake, družbo, sisteme, tempo in način življenja kakršnega živimo. Ko sprejmemo, da smo mi tisti, ki lahko naredimo razliko. In jo želimo in zmoremo narediti. Ali pa vsaj poskusimo. Ko se zavedamo in sprejmemo, da je največ kar lahko damo svojemu otroku to, da presežemo lastne strahove in omejitve, da se soočimo z lastno bolečino in jo zacelimo.
Ni lahko, je pa nujno. Vemo, da otrok čuti. Vemo, da zaznava kaj se dogaja v nas, v odnosu med staršema; vemo da živi v energiji svojega okolja. Vemo, da so dejanske besede, ki jih izrečemo kot starši, zgolj majčken delček tistega, kar jim v resnici dajemo. Dajemo jim sebe – tisto kar čutimo, vibriramo, smo. Lahko se delamo trdne, odločne, suverene, ponosne, močne, neranljive… ampak otrok bo ponotranjil in nase prevzel naše občutke, vzorce, prepričanja, naše nezavedno delovanje. In to bo potem živel. Dokler ne bo na zavestni ravni presegel tega. Če bo.
Vsako omejujoče prepričanje, ki ga presežemo zase; presežemo tudi za svojega otroka. Vsak vzorec delovanja, ki nam ne služi, na podlagi katerega delujemo iz strahu (ker moramo, je treba, se spodobi, je sprejemljivo, itd) in ga opustimo; s tem prihranimo ta korak svojemu otroku. Vsak občutek nemoči, nevrednosti, sramu, ki ga uspemo spustiti, se ga osvoboditi; s tem na neki ravni osvobodimo svojega otroka.
Ni lahko začeti »delati na sebi«. Ni lahko pogledati vase. Včasih niti ne znamo. Kako? Na kakšen način? Tega nas niso učili, k temu nas niso spodbujali, kvečjemu ravno obratno.
Učili so nas, da je potrebno vlagati zgolj v izobrazbo, znanje, delo, dosežke, priznanja, itd, in s tem načeloma ni nič narobe. Sami pa veste, da vse to ne pomeni nič, če v sebi ne čutimo zadovoljstva, miru, navdušenja, uspeha. Verjamem, da je »delo na sebi« (mi ni najbolj všeč ta izraz, ampak ne poznam boljšega) največ vredno in je tisto, kar bi moralo biti vsakemu posamezniku prioriteta; in seveda ne rabim posebej poudarjati – vsakemu staršu.
Ko smo pripravljeni nekaj narediti na sebi in sprejeti samega sebe, pa seveda želimo to tudi za svojega otroka. Pripravljeni smo ga zares videti, želimo ga zares sprejeti takšnega kot je in ga podpreti v njegovi edinstvenosti.
Meni je na tej poti pomagala znanost Human Design. Ponudila mi je razumevanje in vpogled. Vase, v svoja lastna prepričana in vzorce. S Human Designom sem razumela in sprejela kdo sem, zakaj je bilo moje življenje takšno kot je bilo, kar mi je prineslo jasnost in mir. In še pomembnejše, sedaj imam konkretne napotke, kako v življenju najbolje podprem sebe in delujem tako kot je zame ustrezno, ter s tem opuščam vzorce mišljenja in delovanja, ki niso »moji«. Kot starš s pomočjo Human Designa zdaj lažje razumem svoja otroka; njuno mehaniko delovanja, njune potrebe, njune danosti in njune šibke točke. In s tem je pri meni kot mami, odpadlo ogromno nesigurnosti, dvoma vase in občutkov krivde. Human Design mi daje smernice, s katerimi lahko podprem svoja otroka v tistem kar v resnici sta in ju usmerjam k načinu delovanja, ki je zanju pravilen.
Prenehajmo gledati zunaj sebe in tam iskati nekaj, kar v resnici nima nobene veze z nami. Spoznajmo se z natančnimi, praktičnimi orodji samo raziskovanja, ki temeljijo tako na sodobnih znanstvenih dejstvih kot starodavnem znanju. Dovolimo si izobraziti svoj um, da bo sposoben videti Sebe. S tem se bomo pomaknili od tistega kar nismo, k tistemu kar smo. Začnimo spoštovati svojo edinstvenost z razumevanjem tega kar v resnici smo in spoznavanjem načina delovanja, kateri je pravi za nas. S tem se počasi vračamo k svoji pravi naravi in izkušnji živeti samega Sebe.
Menim, da je razumevanje sebe in svojega življenja naša »čarobna palčka«. Moje osebno raziskovanje sveta traja že kar nekaj časa in na tej poti sem se srečala z mnogo dragocenimi znanji in pristopi. S spoznavanjem Human Design sistema lahko rečem, da so se mi v zvezi z razumevanjem same sebe in življenja, posamezni koščki zares sestavili v smiselno celoto. Poleg tega, da mi je Human Design pokazal vidik sebe in drugih s popolnoma novega zornega kota, imam prvič v življenju občutek, da sem skupaj s teorijo dobila tudi konkretna navodila za uporabo v praksi. In pa nekakšno olajšanje in dovoljenje, da sem v življenju lahko tisto, kar sem v sebi vedno vedela, da sem.
katja-zupancic.com
- Sprejmimo odgovornost - 6. 3. 2023
- Jaz vem kaj je dobro za mojega otroka - 23. 1. 2023
- Human Design – uporabno orodje v podporo starševstvu - 16. 12. 2022
