Jaz vem kaj je dobro za mojega otroka

Jaz vem kaj je dobro za mojega otroka

 

»Jaz sem tisti, ki odloča in ve kaj je dobro in ustrezno za mojega otroka, saj ga imam najraje na svetu in mu želim samo najboljše.«

Starši vzgajamo svoje otroke glede na lastna prepričanja, vzorce delovanja, osebne izkušnje, spoznanja, itd. Vemo kaj deluje v našem življenju in želimo to predati otroku. Hkrati vemo, kaj ne deluje in tega ne želimo predati otroku. Na otroka na nezavedni ravni projiciramo naše neuresničene potrebe, želje, sanje in prav tako naše rane, bolečine, strahove.

In to je na nekem nivoju popolnoma v redu. Ker takšno je življenje. In ne smemo pozabiti da vsak v vsakem trenutku deluje najbolje kot ve in zna, tudi v vlogi starša.

Res pa je tudi, da živimo v času, kjer imamo dostop do mnogih znanj, modrosti, spoznanj; ki nas med drugim učijo, da je življenje več kot le tisto kar je na prvi pogled logično, smiselno, očitno, da je naša realnost odraz nas samih in da je zaradi tega prav, da v življenju prevzamemo odgovornost zase. Če torej zmoremo odpreti naš um, videti preko površinskih dejstev in sugestij, ki nam jih še vedno servirajo preko kolektivnih medijev, znanstvenih ugotovitev, raziskav… kjer našo pozornost (v smislu iskanja krivca) usmerjajo na zunanje dejavnike; če zmoremo biti dovolj močni in iskreni, da se namesto tega raje obrnemo vase in v sebi poiščemo vzroke za naš način življenja, smo na poti zavestnega, avtentičnega življenja – zase in za svojega otroka.

Vemo, da se nezavedni vzorci in prepričanja prenašajo iz roda v rod. Ne obstajajo t.i. dedne bolezni, obstajajo dedna prepričanja, ki so vzrok za manifestacijo v obliki bolezni. Naše delovanje je v 95% posledica nezavednih prepričanj, ki narekujejo naše življenje. Prav zaradi tega je tako zelo težko narediti konkretno spremembo v življenju, ker ne gre brez, da se temeljito poglobimo vase.

Ko torej »vemo« kaj je dobro za našega otroka; je to odraz naših lastnih prepričanj. Le ta smo nasledili od svojih prednikov ter izoblikovali tekom lastnih izkušenj v življenju.

Poglejmo primer. Nek oče je poslovnež, ki ima uspešno kariero, s katero omogoča svoji družini finančno varnost in udobje in hkrati mu status uspešnega moža/očeta/moškega daje dober občutek o sebi. V tem ni nič slabega. Ko pogledamo na malce bolj osebni nivo, lahko opazimo, da ima ta oče vsako področje življenja razdelano do potankosti, da v življenju sledi strogi rutini, da dostikrat deluje precej nervozno in da ima močno potrebo po nadzoru. Ima dva sinova, ki sta si po značaju precej različna. Eden je precej dinamičen, z veliko energije, ambiciozen, naklonjen raziskovanju novega, se je pripravljan truditi, trdo delati. Drugi je bolj umirjene narave, ne kaže pretirane želje po stalnem delovanju. Očetov pogled na njegova sinova je sledeči. Medtem, ko je nad energijo prvega navdušen, je malce zaskrbljen zaradi pasivnosti drugega in je mnenja, da ga mora ustrezno motivirati, saj bo le tako lahko uspešen in zadovoljen.

Ta oče torej »ve«, da v kolikor želimo biti v življenju srečni in zadovoljni, moramo biti do neke mere uspešni; da pa si uspešen, so potrebni trud, delo, predanost, ambicioznost in verjetno še kaj. In seveda si za svoja otroka želi, da bosta srečna; zaradi tega verjame, da so to kvalitete, katere jima mora privzgojiti.

Nič ni narobe s tem, da smo delavni, uspešni, finančno preskrbljeni, itd. Vendar pa je, dokler gre pri tem za osebo, ki je v sebi nervozna, ima potrebo po nadzoru, je pretiran perfekcionist; vse to na nekem nivoju zgolj kompenzacija za občutke nemoči, anksioznosti, strahov, nesigurnosti, ki so v njej.

Vsak se po svoje soočamo z lastnimi ranami, bolečinami, strahovi; vsi imamo to v sebi in pri vsakem od nas se to odraža na svoj način v življenju. Sigurna sem, da omenjen oče želi svojima otrokoma le najbolje in po vsej verjetnosti jih bo vzgojil na način, da dejansko bosta prav tako uspešna v svetu kot je sam; vendar sem prepričana, da jima bo poleg omenjenega »uspeha« predal tudi svoje prepričanje, da lahko z zunanjim delovanjem presežemo lastne občutke nemoči.

In pa še drug vidik. Oče ne upošteva dejstva, da smo si različni, da nimamo vsi enakih kompetenc, danosti, potreb in želja. Medtem ko je prvi otrok verjetno karakterno podoben njemu in bo vsaj navidezno za ta način delovanja in razmišljanja hitreje dovzeten; je drugi popolnoma drugačen. V njem, ne samo, da ni potrebe po dokazovanju, ambicioznosti; nima niti ustreznih kompetenc, njegova telesna mehanika je po vsej verjetnosti povsem druga, njegove potrebe so drugačne. In da bo torej drugi sin ustrezal očetovim »merilom«, bo moral povzeti delovanje, ki niti približno ni v skladu z njim. Ugotovitev kaj to pomeni zanj, prepuščam vam.

Česa bi se moral vsak starš zavedati?

Da vsi v sebi nosimo nepredelane bolečine, rane, strahove, ki so na nezavednem nivoju osnova za naše delovanje v svetu in kateri se prenašajo na naše otroke. Verjamem, da je največ kar lahko damo svojemu otroku to, da poskušamo vsaj del te svoje bolečine pozdraviti, da mi sami zaživimo čim bolj avtentično, lahkotno, neobremenjeno in svobodno življenje.

In šele ko bomo do neke mere ozdravili sebe, bomo lahko sprejeli dejstvo, da: »Moj otrok ni kopija mene, temveč ima svoje potrebe, svojo mehaniko in s tem svoj način delovanja v svetu, ki je pravi zanj. Četudi ni to način delovanja, kateri ustreza meni«. Družba ne upošteva dejstva, da smo si različni, da smo vsak zase edinstveni. Vse dokler nas vodijo nezavedni vzorci in strahovi, verjamemo, da moramo čim bolj ustrezati merilom družbe, iti čim bolj v korak z njo, zaupamo zunanjim avtoritetam, da vedo kaj je dobro za nas in posledično za naše otroke. Šele ko si mi sami upamo izstopiti iz tega načina razmišljanja in delovanja, zmoremo to za svojega otroka. Zmoremo mu dovoliti, da je svoj, drugačen, edinstven, zmoremo ga podpreti v njegovi esenci in temu se reče brezpogojna ljubezen; katero zmoremo nuditi drugemu šele, ko jo damo sebi. Zares.

Stavek: »Jaz sem tisti, ki odloča in ve kaj je dobro in ustrezno za mojega otroka, saj ga imam najraje na svetu in mu želim samo najboljše«, na nekem nivoju ne sme biti več dovolj. Čas je, da sprejmemo drug pogled na življenje, v katerem prevzamemo popolno odgovornost za vse; in to ni krivda! – zgolj odgovornost. Da se končno prenehamo ukvarjati s politiko, gospodarstvom, krizami, vojnami… in se namesto tega poglobimo vase. Namesto razmer v svetu, poglejmo sebe. Namesto analiziranja družbenih dejstev, analizirajmo sebe. Namesto kritiziranja politikov, kritizirajmo sebe. Namesto prelaganja odgovornosti na nekoga in vse zunaj nas; prevzemimo odgovornost nase.

Čas je, da presežemo vzorce svojih staršev, ki niso zmogli drugače, čas je da pozdravimo ranjenega otroka v sebi in mi sami odrastemo. Čas je, da mi zmoremo. Za svoje otroke.

Katja Zupančič
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Katja Zupančič

Verjamem, da je tisto, za čemer vsi stremimo: živeti Sebe. Živeti svojo edinstvenost, tisto, kar smo v resnici. Ničesar ni, kar moramo dodati, kar moramo doseči, da bomo dovolj ... le spustiti moramo - tisto, kar nismo, in se osvoboditi. Menim, da je razumevanje sebe in svojega življenja naša »čarobna palčka«. Moje osebno raziskovanje sveta traja že kar nekaj časa in na tej poti sem se srečala z mnogo dragocenimi znanji in pristopi. S spoznavanjem Human Design sistema lahko rečem, da so se mi v zvezi z razumevanjem same sebe in življenja, posamezni koščki zares sestavili v smiselno celoto. Poleg tega, da mi je Human Design pokazal vidik sebe in drugih s popolnoma novega zornega kota, imam prvič v življenju občutek, da sem skupaj s teorijo dobila tudi konkretna navodila za uporabo v praksi. In pa nekakšno olajšanje in dovoljenje, da sem v življenju lahko tisto, kar sem v sebi vedno vedela, da sem. katja-zupancic.com

Dodaj odgovor