Odziv na otrokovo “nevihto”
Otroci do 2. leta starosti se zelo dobro zavedajo občutka JAZ SEM, kajti svoja čustva brezskrbno izražajo ter tako čistijo sproti svoj subtilni svet in ostajajo v stiku s seboj.
Po 2. letu, ko otroku postanejo mnenja staršev in širše okolice zelo pomembna, pa otrok začne oblikovati svoj ego – značaj, ki ga kaže navzven. Značaj otroka se oblikuje na podlagi čustev, odzivov, informacij, prepovedi, odgovorov na njegov radovedni »zakaj«. In starejši ko je, bolj se identificira s temi prepričanji, ki jih njegova zavest ponotranji za svoje. Bolj ko otroku dovolimo svobodo izražanja sebe in sprejemamo njegova čustva, bolj bo otrok samo-Zavesten … torej bolj se bo zavedal sebe, ohranjal resnični občutek JAZ SEM in se ne bo krivil za čustva, ki ga občasno obiščejo ter jih znal konstruktivno izraziti. Ne bo se identificiral s trenutnimi čustvenimi stanji ter sebe označeval za »dobrega« ali »slabega«, temveč se bo brezpogojno sprejemal in ohranjal iskrenost do sebe.
Če pa otroka kritiziramo in mu ne dovolimo, da izraža čustva ter ga obsojamo v stilu: »Veliki otroci ne jokajo…«, »Če se jeziš si slab.«, »Ne bodi boječka, moraš biti pogumen …« itd, mu s tem na nezavedni ravni sporočamo, da so nižja čustva slaba, grda in vsakokrat, ko bo v sebi začutil katero izmed nižjih čustev, se bo v njemu vklapljal občutek krivde, ki bo najedal njegovo samopodobo in ga oddaljeval od SEBE in trenutka TUKAJ IN ZDAJ. Občutek lastne vrednosti je tako ogrožen, saj bo čustva žalosti, jeze , strahu njegov notranji nezavedni vzorec povezal z občutkom »Nisem vreden ljubezni, sem grd, slab.«
Zato je zelo pomembno, da otroku dopustimo manevrski prostor izražanja čustev in da smo v stiku s seboj tudi, ko otrok kaotično kriči … Sliši se enostavno, a v praksi je to veliko težje … Če niste oseba, ki pol svojega dneva preživi v stanju »meditacije«, potem boste težko ostali hladni in objektivni ob otrokovem histeričnem kričanju … A z voljo in vajo vam lahko uspe osvojiti ta novi vzorec odziva. Zato morda namig za lažjo plovbo po »razburkanem morju«:
Vprašanje mame: Kako otroku z ljubeznijo postaviti meje, ko dela nekaj, kar mi ni všeč in doseči, da jih otrok spoštuje?
Primer:
Otrok zelo glasno in ukazovalno izraža svoje želje. Njegova reakcija je burna in kaotična. Želim si, da bi svoje želje in potrebe izražala na miren, lep način. Igrala sva se s kockami. Otrok je sestavil stolp in stolp se mu je podrl. Otrok je v sebi začutil jezo in začel histerično kričati name, naj mu takoj sestavim nov stolp. Na miren način sem mu razložila, da če želi mojo pomoč, mi lahko na miren način pove in z veseljem mu pomagam sestaviti nov stolp ter da mi kričanje in izsiljevanje ni všeč.
Kričanje se nadaljuje … Poskušala sem z besedami, da je to le igra, naj ne obupa, da lahko vedno sestavi nov stolp … On pa je dalje neustavljivo kričal, naj mu jaz sestavim novega in metal kocke naokoli. Kako prihodnjič ravnati v takšnih situacijah, da se otrok nauči mirno komunicirati z menoj tudi, ko je jezen? Kaj mi želi sporočiti s svojim dramatičnim odzivom?
O: Otrok ti sporoča, da želi tvojo pozornost. Ve, da tvojo pozornost zagotovo dobi takrat ko joka, ko je jezen in kriči, saj se v tem stanju z njim pogovarjaš in »rešuješ« njegovo situacijo. Tako sam ustvarja situacije, ki ga spravljajo v bes, da bi se ti usedla zraven, ga mirila, objemala in se z njim ukvarjala. Želi, da ga vidiš resničnega, z vsem paketom čustev in ga sprejemaš.
Kako ravnati?
Sprejemati njegova čustva NE pomeni dajati mu potuho takrat, ko agresivno mlati naokoli v čustvu jeze (takrat se počuti večvrednega in misli da na ta način lahko uveljavlja svojo moč, ko potrebuje pozornost – oblikuje se vzorec UPORABA ČUSTVA ZA POZORNOST).
Če ga kritiziraš in mu zabičaš, naj takoj preneha s svojim ravnanjem ter ga kaznuješ za izražanje jeze, otrok ponotranji, da je slab in prihodnjič jeze ne bo izrazil. Potlačil jo bo v podzavest in jo nadomestil z občutkom krivde, ki bo na dolgi rok razjedala njegovo samopodobo in zdravje (oblikuje se vzorec BOJ S ČUSTVI).
Sprejemati njegova čustva tudi NE pomeni, da ga pustiš samega, dokler se ne pomiri (takrat se počuti zapuščenega in manjvrednega – oblikuje se vzorec BEG OD ČUSTEV).
Sprejemati otroka v celoti pomeni, da ga sprejemaš takšnega kot je v trenutku, kjer je in se postaviš v vlogo objektivnega opazovalca. Tako otroku pokažeš, da je čustvo le val, ki mine (oblikuje se vzorec INDIFERENTNOSTI OD TRENUTNEGA ČUSTVA – BREZPOGOJNO SPREJEMANJE SEBE). Če se otrok nauči takšnega odziva na svoja čustva, se manjkrat pojavljajo v njegovem čustvenem svetu, saj so videna in sprejeta. V trenutku, ko čustvo vidiš in sprejemaš takšno kot je, brez predznaka + ali -, mu odvzameš moč.
Če se vrnemo na zgornji primer s kockami, torej opaziš, kako se otrok počuti ter mu poveš: “Vidim, da si zelo jezen, kar spravi jezo ven, ob tebi sem.” Nato si ob njemu le s svojo prisotnostjo. Opazuj njegovo reakcijo mirno, z zanimanjem. Glej ga radovedno in z ljubeznijo in mu dopusti, da izrazi čustvo na njemu trenutno znani način. Dovolj je tvoja prisotnost, dovolj je tvoj ljubeči pogled, brez besed … , če v sebi čutiš mešanico bolečih občutkov ob pogledu na razbesnelega otroka, vmes globoko dihaj … globoko dihanje bo tvoje telo sprostilo stresa in posledično bo tvojo sproščenost začutil tudi otrok. Nekaj minut bo trajalo in nevihta se bo umirila.
Ko vidiš, da se je otrok umiril, mu predlagaj način, kako naj naslednjič na bolj konstruktiven način spravi jezo iz sebe. Morda globoko dihanje skozi igrico »napihajva namišljeni balon«? Če je bolj aktiven tip otroka pa mu bo ustrezala kaka gibalna vaja, kot je »zajčji poskoki« ali »hitro cepetanje«. Če je zvočni tip otroka in želi svojo jezo izraziti skozi zvok, mu bo ustrezalo »igranje bobna«. Lahko kupiš otroški boben ali pa ga izdelata skupaj. Vsakokrat, ko je jezen, naj s palčko tolče po bobnu tako dolgo, dokler jeza ne mine.
Opomba:
Da se iz starega vzorca izražanja jeze v stilu »razbesnelega leva« otrok privadi na novi vzorec izražanja jeze v stilu »bobnarja, zajčka ali napihovalca balonov« je potreben čas, zato ne obupaj.
Ko vidiš, da se je pomiril, sledi pogovor: »Ali bi mi zdaj zaupal, kaj te je tako zelo razjezilo?«, nato mu le prisluhni, brez podvprašanj, brez prekinjanja, kimaj in ga le brezpogojno poslušaj. Otrok bo tako začutil olajšanje v sebi, kateremu ponavadi sledi globok vdih in izdih. Ko zaključi z opisom svojega gledišča, mu še ti povej svoj pogled na situacijo. Zdaj je čas za tvoje pomirjujoče besede, motivacijske stavke in afirmacije, kako naj otrok naslednjič gleda na situacijo, ko mu nekaj »ne uspe« oz. se mu »stolp poruši«.
Vprašanje mame:
Kaj pa otrokova potreba po pozornosti, kako mu pokazati pozornost v pravi meri vsakodnevno, da ne čuti potrebe po izsiljevanju s kaotičnimi izpadi?
O: Otroku pozornost pomeni tvoje zanimanje za njegovo aktivnost. Da si z njim aktivna pri igri, da mu dovoliš, da ti pokaže svoja pravila igre, brez da se vmešavaš s svojimi predlogi. Enostavno tvoja čuječna prisotnost ob njem, ko se igra. Če bo želel, da sodeluješ pri njegovi igri, ti bo sam predlagal, kako. Primer: Otrok izrazi željo, da se skupaj igrata. Predlaga, da postavita avtomobilčke v kolono. On začne postavljati kolono, ti ga le opazuješ. Ko ti reče: Mami, še ti vzemi avteka in ga takole postavi … To narediš in komentiraš, kako se ti zdi, poveš da je njegov način igre zanimiv in da ima dobre ideje.
Dovoli mu, da je on »vodja« pri igri z njegovimi igračami, z iskrenim zanimanjem sledi njegovim idejam in ga sprašuj, kako postaviti, kaj narediti … Tako razvija svoje samozaupanje, kreativno razmišljanje in domišljijo.
S tem dosežeš še nekaj: Ko vidi, da ga spoštuješ kot vodjo pri njegovi igri, bo tudi on tebi bolj z veseljem prisluhnil in ti dovolil, da ti določaš »pravila igre« pri »odraslih stvareh«, kot je npr. pospravljanje za seboj.
Dovolj je, da si aktivno in čuječno prisotna pri njegovi igri nekaj minut … Poveš mu da si se imela luštno in nato ga pustiš, da se tudi sam igra. Tako se bo imel večje veselje tudi igrati sam, ustvarjati, saj si mu dala tisto potrditev, ki jo je potreboval: Da je njegov način igre zanimiv, dober, izviren … Tako bo sebi pri igri bolj zaupal in ne bo imel stalne potrebe po tvoji pozornosti in navzočnosti.
Sem mama 4-letnega sončka in avtorica knjige za osebno rast Žepna lučka. Na podlagi znanja in izkušenj s področja osebne rasti, razvoja pozitivne samopodobe in dela z otroci, danes svoje znanje delim z vami.
Organiziram Pravljične delavnice za razvijanje pozitivne samopodobe otrok in krepitve stika s seboj.
V kolikor je vaš otrok zelo čustveno občutljiv, ali ima kako čustveno tegobico (motnja koncentracije, hiperaktivnost, izpadi trme ali besa, zaprtost vase, težko vključevanje v socialno okolje, hitra užaljenost, selektivni mutizem, avtizem...), me lahko kontaktirate, da skupaj pridemo do rešitve, ki bo vašemu otroku prinesla notranji mir in srečno uživanje otroštva - kajti to je PRAVICA vsakega otroka.
KAKO STOPITI V STIK Z MENOJ?
Lahko mi pišete v inbox fb strani Srčni otroci in starši
in z veseljem vam pomagam.
- Otrokova samopodoba – kako lahko starši vplivamo nanjo - 13. 10. 2022
- Otroci nove dobe – generacija po letu 2012 - 2. 9. 2022
- Diamantni otroci - 19. 8. 2022
