Ko te sočutje do sebe prepričuje, da sočutna vzgoja ni vedno rešitev
Obožujem koncept sočutnega starševstva, pravzaprav mi je pisan na kožo. V celoti se strinjam z njegovimi osnovami. In vsakršno nasprotje takšni vzgoji skorajda obsojam. Pa vendar, pustimo otrokom pravljice, mi imamo odgovornejše delo. Otroke moramo vzgajati trezno, odgovorno in z ogromno srčne ljubezni.
Res je koncept sočutnega starševstva v naš prostor prinesel neko svežino, drugačen pogled, spoštovanje in nenazadnje tudi pomembnost sočutja. Pa vendar se po aktivnih sočutnih prijemih, znova in znova, iz dneva v dan počutim bolj izčrpano, izgubljeno, nemočno. Ne samo jaz, tudi mož in tudi otroci konec koncev. Izčrpani smo. Otroci vedno višje postavljajo lestvico naše potrpežljivosti, naša zmožnost doseganja pa je vedno manjša.
Tako stroga so “pravila”sočutja, da se že ob vsaki napaki lahko v trenutku počutiš krivega. Zdi se, kot da ne dopušča možnosti, da si človeški, z vsemi pomanjkljivosti, z vsemi čustvi, negotovostjo in tudi slabo voljo, kdaj pa kdaj. In ta krivda zna bit kar pošteno nadležna.
Opažam, da izgubljam sočutje do sebe. Kar izpuhtela sem, ni me več.
Bil je eden od tistih dni …
Zjutraj je treba zgodaj vstati, se pripraviti, umiti zobe, se obleči, obuti, peljati otroke v vrtec in iti v službe. Kako enostavno to zveni, kajne? Pa ni. Niti najmanj. Tastarejša punca si je že prejšnji večer pripravila, kaj bo oblekla. Zjutraj ji to ni bilo več po volji. Hoče prav tisto majčko, ki sem jo zvečer dala prat in je še vedno v pralnem stroju. Ne gre. Ne razume. Joče. Kriči. Protestira. Vzamem si čas, jo stisnem, skušam pomiriti, ji razložim, da lahko danes dobi drugo, jutri pa tisto, ki jo tako zelo želi. Nič. Še vedno joče … kot da se ji je pravkar zgodilo nekaj najhujšega, kar se ji lahko zgodi. V njenem svetu je to najbrž tudi res. Pol ure je mimo. Moram poskrbeti še za mlajšo. Medtem ko se starejša še nikakor ne more pomiriti, se mlajša začne igrati s kockami. Nekaj mora narediti, nekaj si je zamislila. Kako ne razumem??? Pa otrok je, ima svoje občutke, svoj svet, svoje ideje … pusti ga, da dokonča tisto, kar se je namenila. Ne, ne gre. Moramo v vrtec. Opozorim jo enkrat, dvakrat, trikrat … ne sliši oz. sliši, vendar se ne zmeni za nič. Ona mora narediti tisto, kar si je zamislila.
Tastarejša še vedno hlipa, zahteva. Jaz sem še vedno v pižami. Mehur imam že nekaj časa kar pošteno poln, vendar še nisem uspela do stranišča. Grem do mlajše, počepnem poleg nje, jo pogledam v oči in ji razložim, da moramo v vrtec in da jo bodo kocke počakale, ko pride nazaj. Lahko bo nadaljevala potem. Ne, ne odneha. Samo še tole moram narediti. Da bo grad. Pa še to.
Na koncu sočutnost popusti. Primem tamalo in jo odstranim od igrač. Začne se upirati, brcati, metati po tleh. Dvignem jo in jo lastnoročno oblečem. Nimam časa za vraga se dve uri zjutraj ukvarjati in igračkati popolnega starša. Enostavno ne gre. Ko se končno uspemo pripraviti, zame seveda ne ostane dovolj časa. Oblečem se brzinsko, na hitro splaknem in umijem zobe in šibamo skozi vrata. Sem se počesala? Sranje, nisem. Šibam nazaj in na hitro potegnem s krtačo dvakrat skozi lase in grem.
Tako je naše jutro. Nič kaj umirjeno sočutno ne zveni, kajne?
Resničnost je drugačna. Nimamo vedno časa, pravzaprav nam naš življenjski tempo dopušča vedno manj manevrskega prostora, zato se moram naučiti najti sočutje v tistem, kar moramo narediti. Prekiniti igro na hitro, prepričati otroka, da je nekaj pomembnejšega kot to, da nima majčke, ki si jo želi, izboriti si svoj čas, zapreti vrata za seboj, ko rabiš trenutek zase, pokazati otrokom, da nisi njihov suženj, da niso oni vedno središče sveta, narediti takšen prostor, v katerem bomo lahko vsi zadihali.
In imajo me. Imajo me ogromno zase. Veliko me zahtevajo. Mami mora videti vse, mami mora slišati vse, mami mora pomagati pri tem in pri onem, mami to in mami tisto.
In potem pride večer. Utrujena sem kot pes. In dehidrirana, ker … enostavno pozabim piti. In otroci … to svojo razigranost in živahnost hranijo ves dan, da lahko prav zvečer bruhne na plano ali pa vame, v vsej svoji veličini. Pomirimo se zdaj, otroci. Čas je za pravljico. Medtem ko beremo, ena brca z nogami, druga si vrta po nosu, se spogledujeta, komaj zdržita, da se ne bi razpočili od vse silne energije. Ja, pa kaj hudiča sta počeli ves dan? Kaj pa dvourno razgibavanje, plezanje, tekanje po igrišču? Kaj pa skakanje še nadaljnjo uro po stanovanju? Kje je utrujenost?
Uspemo se umiriti. Še kakšne pol ure traja, preden tamlajša preneha brcati, se obračati, najraje bi zvrtala luknjo v posteljo in se izmuznila skoznjo. Ura je deset. Spita.
Zdaj sem pa resno izmučena. Nimam več energije, da bi prebrala kakšno knjigo, da bi se usedla zraven moža in poklepetala, da bi pogledala kakšen dober film. Enostavno sem OFF.
In zdaj sem jezna na vse sočutje, ki ga nisem zmogla pokazati čez dan. Na vsako izgovorjeno besedo, ki je ne bi smela. Na vse tisto, kar bi morala narediti, pa nisem. Ker se grem sočutnega starša. In ne zmorem. Kriva sem.
Ampak, jutri je nov dan. Odločila sem se, da ne bom več sledila tistim, ki vodijo. Koncept sočutnega bom še vedno obdržala, vendar poiskala bom svojo pot, tisto pot, ki bo pisana za nas, ki bo bolj zdrava kot ta, ki bo vključevala strogost, neomajnost, nepopustljivost, trdnost, odločnost in nenazadnje tudi kazen kot posledico, kdaj pa kdaj. Poiskala bom svoj način starševstva, ne tvoj … niti tvoj ali njegov. In dopuščala napake. Ker niti ti, niti jaz nisva popolna.
Anita