Mislim, da vem, zakaj kričite

»Ko so moji otroci preveč živahni ali razdraženi, se pretvorim v eno izmed dveh možnih mater. Bodisi postanem Mary Poppins in sem izjemno ljubeča in potrpežljiva bodisi sem popolnoma netolerantna in nanje kričim in se razburjam.« Zaskrbljena mamica

Če kričite na svoje otroke, pri tem početju zagotovo niste osamljeni. Kričanje je namreč postalo nekakšna starševska stalnica, tako da so ga nekateri celo poimenovali, in sicer ‘sodobno šeškanje’. Zakaj tako veliko skrbnih, inteligentnih in pozornih staršev izgublja nadzor nad seboj?

Zelo verjetno je, da mnogi starši kričijo zaradi lastne pozitivne odločitve, da bodo svojemu otroku postavili meje, ki temeljijo na spoštovanju in ne na kaznovanju ali manipulativnih obljubah. Taki starši se običajno zelo trudijo, da bi bili ljubeči in prijazni, vedenje njihovih otrok pa jih znova in znova postavlja na preizkušnjo. Raven frustracije staršev tako nenehno narašča in se lahko spremeni v zaskrbljenost, da nad otroki izgubljajo avtoriteto in da na zalogi nimajo nobenega učinkovitega ukrepa več.

Kar pa sploh ni presenetljivo. Če bi se sama trudila upoštevati in v praksi uporabljati vse nasprotujoče si vzgojne prijeme, o katerih sem brala ali jih slišala, bi tudi meni popustila varovalka. Veliko teoretičnih idej o vzgoji je sicer navidezno mamljivih, vendar pa se večinoma začnejo z besedico ‘ne’ (»ne uporabljaj kazni, ne nagrad in ne premorov za premislek, ne pričakuj ubogljivosti, ne uporabljaj besede ‘ne’, ne ukazuj itn.«) in se v praksi običajno ne izkažejo kot zelo praktične.

Mislim, da vem, zakaj kričite
Vir: Harald Groven/flickr

Če na otroke pogosto kričite, premislite o naslednjem:

Zase ne poskrbite dovolj dobro

Dolga in sproščujoča kopel ali večer s prijatelji ali partnerjem so vedno dobrodošli, vendar pa vam svetujem nekaj drugega, kar je veliko pomembnejše: spoznajte svoje meje in osebne potrebe, otroku pa začnite meje postavljati takoj, že ko je dojenček. V okviru na spoštovanju utemeljenega odnosa (kar pomeni, da svojega otroka sprejemate kot celovito osebnost in z njim tako tudi komunicirate) je povsem sprejemljivo, da otroka nekaj minut pustite jokati, medtem ko si v kopalnici zjutraj umivate zobe. Otroka pustite na varnem, povejte mu, da greste in da se vrnete kmalu, ob povratku pa mu povejte, da se zavedate njegovih čustev in jih spoštujete.

Na ta način boste delovali v skladu z otrokovo potrebo po predvidljivosti. Vaš odhod v kopalnico bo postal del vajine dnevne rutine, otrok se bo naučil predvideti, da vaš odhod pomeni tudi to, da se boste kmalu vrnili. Morda se bo kljub temu pritoževal, do česar ima pravico, vi pa mu dajte vedeti, da ga slišite in da sprejemate njegova čustva negodovanja. »Nisi želel, da odidem. To te je razburilo. Vrnila sem se.«

mislim-da-vem-zakaj-kricite

Če ste zelo občutljivi in ne morete mirno spati, če otrok spi poleg vas, vendar to kljub temu počnete, zase ne skrbite dovolj dobro.

Če želite prenehati dojiti ali dojenje omejiti, vendar zaradi tega dobivate občutke krivde, zase ne skrbite dovolj dobro.

Če bi želeli v kuhinjo, da bi si pripravili skodelico kave, vendar se bojite za nekaj minut zapustiti ihtečega dojenčka ali jokajočega malčka, zase ne skrbite dovolj dobro.

Če občutite krivdo v vsakem trenutku, ko želite malce poskrbeti zase, to zagotovo pomeni, da zase ne skrbite dovolj dobro.

Za svoje otroke se vsi odpovemo delu lastnega življenja, vendar pa je nezdravo tako za nas in še bolj za naše otroke, če postanemo starši brez lastnega jaza, ki zanemarjajo svoje potrebe in iz odnosa med staršem in otrokom sebe enostavno izbrišejo. Kar potrebujemo, so meje, naši otroci pa potrebujejo nas, da se lahko pri tem po nas zgledujejo. Le to pomeni, da je naš odnos odkrit, pristen in utemeljen na spoštovanju in da bodo pravila postavljanja meja otroku od obdobja malčka do obdobja najstnika jasna in razumljiva (nikakor pa ne lahka, ker to običajno niso).

Dejstvo starševstva

Naši dojenčki in malčki nam nikoli ne bodo dovolili, da bi poskrbeli zase. »Kar pojdi, mama, in spočij si, saj si zaslužiš!« – tega nikoli ne bomo slišali in ne razbrali iz otrokovega obnašanja, tudi na materinski dan ne. Bolj verjetno se bo zgodilo ravno obratno. Postavljanje meja mora izvirati iz nas staršev, naloga otrok pa je, da jim nasprotujejo, jih preizprašujejo, izražajo svoje zahteve in jih preizkušajo, dokler se postavljene meje ne uveljavijo in postanejo sprejemljive za vse udeležene.

mislim-da-vem-zakaj-kricite-1

Prvo leto otrokovega življenja ste preživeli tako, da ste ga poskušali zamotiti, pomiriti ali na nek drug način z njim manipulirati, namesto da bi z njim odkrito govorili o mejah

Razočarana sem vedno, ko slišim zagovornike nekaznovalne vzgoje, ki jih sicer občudujem, reči kaj podobnega kot: »Slaba novica je, da želijo dojenčki imeti vse, kar vidijo. Dobra novica pa je, da jih je v prvem letu razmeroma preprosto zamotiti s čim drugim.«

Vaš dojenček je celovita osebnost, ki je takoj po rojstvu sposobna z vami stopiti v aktiven in odkrit odnos. Če se otroka trudite zamotiti, uporabljate taktiko izogibanja. Tako otroku ne omogočite vzpostavljanja odkritega odnosa in ga prikrajšate za izkušnjo zdravega upiranja staršem. Na ta način vzpostavljate vzorec, zaradi katerega boste kasneje veliko težje vzpostavljali meje. Prvo leto otrokovega življenja je ključno za odkrito postavljanje mej, saj je to obdobje, v katerem se vzpostavi bistvo odnosa med staršem in otrokom.

Počutite se odgovorni za čustva svojih otrok

Spodaj naštevam nekaj poglavitnih razlogov, zakaj starši ne postavljajo meja in namesto tega uporabljajo manipulacijske prijeme, npr. odvračanje pozornosti (vse od tega pa pogosto vodi h kričanju):

  • Ne verjamejo, da je njihov otrok celovita osebnost, ki je sposobna razumevanja besed in odkritega odnosa.
  • Ne znajo se pomiriti z nelagodjem, ki ga čutijo ob otrokovem izražanju čustev.
  • Jok dojemajo kot nekaj, kar je treba odpraviti oz. kot enosmerno komunikacijo, in ne kot subtilno obliko dialoga.
  • Prepustijo se vrtincu otrokovega razočaranja, žalosti, jeze itn., namesto da bi zanj postali oporna točka in razumeli, da je izražanje čustev ključnega pomena za otrokovo čustveno stabilnost.

Nezdravo dojemanje otrok in njihovih čustev ovira razvoj čustvene stabilnosti in povečuje potrebo po postavljanju meja, ko iz dojenčka otrok zraste v malčka, kar vas bo izčrpalo vsakič, ko boste morali reči ‘ne’ ali vztrajati pri svojem (kar se bo dogajalo zelo pogosto). Predvsem obdobje malčka je tisti čas, ko otrok preizkuša meje in se staršem upira. Otrok se mora tako obnašati, da bi se zdravo razvijal v samostojno osebnost. Če se počutite prizadeti zaradi dnevnega nihanja v čustvovanju svojih otrok ali odgovorni zanj, se boste težje odločili za postavljanje jasno postavljenih meja in boste namesto tega najbrž začeli kričati … ali jokati, kar je za otroke ravno tako nezdravo.

Ponovite za menoj: Ko poskrbim za otrokove temeljne potrebe, je moja edina odgovornost glede njegovih čustev ta, da jih sprejmem in mu pokažem, da sem jih razumela.

mislim-da-vem-zakaj-kricite

Vaša pričakovanja so nerealna

Kričite morda tudi zato, ker pričakujete nemogoče. Otroci so raziskovalci. Kar potrebujejo, je varno okolje, v katerem se lahko prosto gibljejo, preizkušajo različne stvari in raziskujejo. Če malčku prepoveste tekanje, skakanje in plezanje, je to podobno, kot če bi mu rekli: »Ne dihaj.« Za otroke ustvarite ali poiščite varna okolja, kjer se bodo lahko igrali. Ne izpostavljajte jih stvarem ali materialom, ki jih ne morejo uporabiti, kakor bi to sami želeli, da se ne boste začeli po nepotrebnem jeziti, ko bodo z njimi počeli stvari, ki jih po vašem mnenju ne bi smeli.

Starši smo odgovorni za to, da ne ustvarjamo situacij, ki bodo preizkušale naše potrpljenje.

Ne veste, kako meje postavljati mirno in spoštljivo

Dobrodošli v klubu. Več to tej temi si lahko preberete v knjigah avtorice Jane Bluestein Kako otroku postaviti meje in poskrbeti tudi zase (prevedeno v slovenski jezik) in No bad kids avtorice Janet Lansbury.

Vsakič znova se brez potrebe zapletete v boj za prevlado

Za boj sta vedno potrebna dva, zato se vanj ne spuščajte. Niste sovrstnik svojega otroka, ampak njegov vodja. Zato otrokovega zdravega preizkušanja meja ne dojemajte osebno in se ne prepustite obupu, ki vas bo na koncu pripeljal do kričanja. Namesto tega:

  • Z otrokom vzpostavite očesni stik in odločno postavite mejo: »Čas je za umivanje zob.«
  • Otroku ponudite preprosto izbiro za samostojno odločitev: »Če prideš zdaj, bova imela čas za še eno knjigo.«
  • Otroku pokažite, da se zavedate njegovega nasprotovanja (in mu nakažite, da lahko z izražanjem čustev nadaljuje, vi pa jih boste sprejemali). »Saj vem, da se zelo zabavaš v igri s psom in da ti je težko nehati, vendar je čas, da nehaš. Kakšna škoda! Res si razburjen in razočaran, da je treba že v posteljo. Vem, kako se počutiš.«

Čeprav so vsa ta navodila neskladna z našim intuitivnim ravnanjem, delovanje v skladu z njimi deluje. Bolj kot boste pripravljeni sprejemati otrokova čustva in hkrati vztrajati pri postavljanju meja, lažje se bo otrok odpovedal vztrajanju pri svojem. Le proti čemu naj se bori, če pa se ves čas strinjate z njim? Empatično vihranje bele zastave vdaje bo čudežno zmanjšalo napetost med vama.

  • Če otrok kljub vsem vašim poskusom ne popusti, mu ponudite še bolj jasno vodenje: »Vidim, da imaš težave s tem, da je treba umiti zobe pred spanjem, zato ti bom pomagala.« Mirno otroka primite za roko in morda dodajte: »Hvaležna sem ti, da si mi povedal, da potrebuješ pomoč.«

Kar je natančno tisto, kar vam je otrok želel sporočiti. Ko boste spoznali, da je vse uporniško vedenje ravno neobičajno izražena prošnja za pomoč, boste verjetno lažje prenehali kričati.

Vir: janetlansbury.com

Prevedla: Violeta Jurković

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor